DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu




ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 83     <-- 83 -->        PDF

V tej zvezi naj opozorimo tuđi na nevarnost gojenja gozdnih eksot
v čistih nasadih (monokulturah). Borba proti monokulturam je dandanes
splošna težnja gozdnega gospodarstva v srednji Evropi, kjer |so čiste
gozdne isestoije začeli pospeševati pod vpl&vcm zgrešene nemške sole


o najvišji zemljiščni renti. Zaradi mnogih slabih posledic gojenja monokultur,
ki se kažejo v slabem biološkeim stanju sestojev, njihovem kvarnem
vplivu na gozdna tla, epidemičnem širienju raznih bolezni in živalskih
škodljivcev, manjiši odpornosti proti požarom in vremenskim nezgodam,
pojemajoči donosnosti in drugih neugodnostih, se je pojavilo stremljenje,
da se goje bolj prirodni mešani gozdovi. Pri uvajanju eksot grozi
nova nevarnost, da jih gojimo v čistih nasadih in da takoi ponavljamo
stare napake. Zato se nujno priporoča uvajanje tujih drevesnih vrst kot
primes med razno domače dfevje. Mešanje najbo posamično ali še bolje
skupinsko, vendar tako, da ohrani domače drevje premoć nad tujim. Le
tam, kjer gre za snovanje novih gozdnih površin ali za melioracijska pogozdovanja
(kras), bi bilo možno mestoma dajati prednost tujkam, ali
samo na manjših površinah kot predkulture. V splošnem pa je tuđi v teh
primerih bolje vzgajati mešane sestoje,
Pri drevesnih vrstah tujega izvora je neogibno potrebno dokazati
biološko vrednost in ekološko valenco vsaj za makroekološka (regionalne),
po možnosti pa tuđi mikroekološke (lokalne) rastiščne razmere
področja, kjer jih hoćemo uvajati. Tozadevna tuja dognanja in tuje izkušnje
so za naše ekološke razmere le delno uporabna in nas ne smejo
zapeljati k posploševanju ozironia^ncpremišljenemu ukrepanju.


V tej zvezi naj poudarimo važna dognanja^in izkustva (Cieslar, Engl
er, Burger i dr.), ki dokazujejo, da mnoge drevesne vrste, izvirajoče iz
sevemih pokrajin ali iz višjih predelov, prenesene v bolj južne kraje in
v nižje lege, počasneje rastejo in slabše uspevajo kakor na svojem izvirnem
rastišču ter v splošnem zaostajajo za domačimi (avtohtonimi)
vrstami. Nasprotno pa nas izkušnje uče, da drevesne vrste bolj južnih in
nižjih provenienc, prenesene v sevemejše in višje lege, cesto ohranijo
svojo (dedno utrjeno) daljšo vegetacijsko periodo vkljub ostrejšim podnebnim
razmeram, zaradi česar trpe od ranih (jesenskih) mrazov in izgubljajo
na gospodarski vrednosti (slabša rast. okvare na deblu itd.). To
ne velja samo za druge ali tuje drevesne vrset, marveč tuđi za biološke in ekokološke
Variante ene in iste drevesne vrste. To dejstvo nam po eni strani dokazuje
eksistenco posebnih, dedno ustaljenih mikroras (biotipov in ekotipov),
zlasti pri vrstah s široko zemh´episno razširjenostjo (rdeči bor,
smreka), po drugi.strani pa nas opozarja na važnost poznavanja in upoštevanja
dednih (genotipičnih) lastnosti pri uvajamju novih (doimačih in
tujih) drevesnih vrst. *


Preučevanja in poskusi nam dalje dokazujejo, da je za uspešmo go
jeoje tujih drevesnih vrst, posebno hitrorastnih, potrebno dobiti originalne
rase, ki so se po prirodnem izboru razvile na izvirnem rastišču.
Zaradi prenašanja na tuja rastišča, ekološko često manj ustrezna ali neustrezna,
se pojavljajo na potomstvu rasne modifikacije ali ćelo degeneracije,
neredkokdaj pa tuđi s križanjem izkvarjene dedne kombinacijeki
utegnejo dati pri ponovnem prenosu na nova rastišča prav neugodne
rezultate vkljub sicer ustreznim ekološkim pogojem rastišča. Načelno se
je torej treba izogibati tujim drevesnim vrstam neoriginalne (sekundarne)


8/