DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 83 <-- 83 --> PDF |
V tej zvezi naj opozorimo tuđi na nevarnost gojenja gozdnih eksot v čistih nasadih (monokulturah). Borba proti monokulturam je dandanes splošna težnja gozdnega gospodarstva v srednji Evropi, kjer |so čiste gozdne isestoije začeli pospeševati pod vpl&vcm zgrešene nemške sole o najvišji zemljiščni renti. Zaradi mnogih slabih posledic gojenja monokultur, ki se kažejo v slabem biološkeim stanju sestojev, njihovem kvarnem vplivu na gozdna tla, epidemičnem širienju raznih bolezni in živalskih škodljivcev, manjiši odpornosti proti požarom in vremenskim nezgodam, pojemajoči donosnosti in drugih neugodnostih, se je pojavilo stremljenje, da se goje bolj prirodni mešani gozdovi. Pri uvajanju eksot grozi nova nevarnost, da jih gojimo v čistih nasadih in da takoi ponavljamo stare napake. Zato se nujno priporoča uvajanje tujih drevesnih vrst kot primes med razno domače dfevje. Mešanje najbo posamično ali še bolje skupinsko, vendar tako, da ohrani domače drevje premoć nad tujim. Le tam, kjer gre za snovanje novih gozdnih površin ali za melioracijska pogozdovanja (kras), bi bilo možno mestoma dajati prednost tujkam, ali samo na manjših površinah kot predkulture. V splošnem pa je tuđi v teh primerih bolje vzgajati mešane sestoje, Pri drevesnih vrstah tujega izvora je neogibno potrebno dokazati biološko vrednost in ekološko valenco vsaj za makroekološka (regionalne), po možnosti pa tuđi mikroekološke (lokalne) rastiščne razmere področja, kjer jih hoćemo uvajati. Tozadevna tuja dognanja in tuje izkušnje so za naše ekološke razmere le delno uporabna in nas ne smejo zapeljati k posploševanju ozironia^ncpremišljenemu ukrepanju. V tej zvezi naj poudarimo važna dognanja^in izkustva (Cieslar, Engl er, Burger i dr.), ki dokazujejo, da mnoge drevesne vrste, izvirajoče iz sevemih pokrajin ali iz višjih predelov, prenesene v bolj južne kraje in v nižje lege, počasneje rastejo in slabše uspevajo kakor na svojem izvirnem rastišču ter v splošnem zaostajajo za domačimi (avtohtonimi) vrstami. Nasprotno pa nas izkušnje uče, da drevesne vrste bolj južnih in nižjih provenienc, prenesene v sevemejše in višje lege, cesto ohranijo svojo (dedno utrjeno) daljšo vegetacijsko periodo vkljub ostrejšim podnebnim razmeram, zaradi česar trpe od ranih (jesenskih) mrazov in izgubljajo na gospodarski vrednosti (slabša rast. okvare na deblu itd.). To ne velja samo za druge ali tuje drevesne vrset, marveč tuđi za biološke in ekokološke Variante ene in iste drevesne vrste. To dejstvo nam po eni strani dokazuje eksistenco posebnih, dedno ustaljenih mikroras (biotipov in ekotipov), zlasti pri vrstah s široko zemh´episno razširjenostjo (rdeči bor, smreka), po drugi.strani pa nas opozarja na važnost poznavanja in upoštevanja dednih (genotipičnih) lastnosti pri uvajamju novih (doimačih in tujih) drevesnih vrst. * Preučevanja in poskusi nam dalje dokazujejo, da je za uspešmo go jeoje tujih drevesnih vrst, posebno hitrorastnih, potrebno dobiti originalne rase, ki so se po prirodnem izboru razvile na izvirnem rastišču. Zaradi prenašanja na tuja rastišča, ekološko često manj ustrezna ali neustrezna, se pojavljajo na potomstvu rasne modifikacije ali ćelo degeneracije, neredkokdaj pa tuđi s križanjem izkvarjene dedne kombinacijeki utegnejo dati pri ponovnem prenosu na nova rastišča prav neugodne rezultate vkljub sicer ustreznim ekološkim pogojem rastišča. Načelno se je torej treba izogibati tujim drevesnim vrstam neoriginalne (sekundarne) 8/ |