DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 79 <-- 79 --> PDF |
( Gozd — organska celota Prirođen gozd je živa skupnost mnogovrstnih rastlinskih (in živalskih) organizmov, ki se je razvila pod vplivom kompleksnega delovanja rastiiščnih faktorjev in konkurenčnih odnosov med organizmi, ter dosegla neko vsaj relativno življenjsko ravnotežj-e. Iz tega ravnotežja, ki je izraz stalnih življenjskih napetosti in izravnavani med nasprotujočimi si silami socialnih organizmov in njihovega okolja, izhajajo določeni življenjski pogoji za vsak) organizem, ki ga hcčemo vključiti v dano gozdno skupnost. Ti živlijenjski pogoji ne ustvarjajo logega in ozkega okvira v smislu šablone ali kalupa, ki bi se mu moral organizem (tuja drevesna vrsta) prilegati kakor slika okviru. Določena gozdna združba (gozdni tip) je skupnost živih organizmov z večjo ali manjšo biološko plastičnostjo in ekološko prilagodljwostjo; temu ustrezno ima tuđi gozdna združba širšo ali ožjo ekološko amplitudo, povrh tega pa še izrazita dinamično potenco, ki stremi za razvojem v določeni smeri. Ta dinamična tendenca je po naravi navadno progresivnega značaja, pod neustreznimi ali škodljivimi gospodarskim! vplivi pa se lahko sprevrže v regresivno aktivnost, V takšen okvir prirodne gozdne združbe se poistavlja tuja drevesna vrsta. Odločitev glede tega, v koliko tja sodi, ni lahka. Za takšno presojo je potrebno: a) da poznamo vsaj glavne biološko-ekološke lastnosti važnejših rastlinskih organizmov, ki sestavljajo dano gozdno skupnost; x b) da nam je znana splošna sociološka struktura določenega gozdnega tipa in njegova razvojna usmerjenost; c) da nam je vsaj v glavnih obrisih jasna bkiloška narava (zlasti genetske osnove) in ekološka valenca tuje drevesne vrste ter vsaj njena okvirna sociološka .pripadnost, če že nišo dosegljivi podatki o sociološki strukturi in ekologiji njene izvirne gozdne združbe. Neogibno potrebno je namreč, da se tuia drevesna vrsta vkljtiči v harmonično skupnost gozda; to se pravi prvič, da najde možnost skladnega sožitja z avtohtono vegetacijo, posebej z drevesnimi´ vrstami, ne da bi razdiralno delovala na njihovo uravnoteženo sožitje, oziroma da bi bila tuja drevesna vrsta po spontani gozdni vegetaciji v svojem uspevanju ogrožena, drugič pa pomeni to, da mora ekološka valenca tuje drevesne vrste kolikor toliko ustrezati ekološkim pogojem rastišča, kjer jo hočemo gojiti. Gospodarski gozd ni in ne more biti sestavljen samo iz drevesnih vrst, ki dajejo velik donos v lesu. Kot živa skupnost različnih rastlinskih elementov vsebuje tuđi počasi rastoče drevesne vrste, ki izpolnjujejo v prirodni gozdni skupnosti svojo določeno nalogo, prispevajoč tako k utrjevanju njenega biološkega ravnotežja. Te »postranske« (pomožne) drevesne vrste igrlajo važno vlogo, da prispevajo svoj delež k dobri rasti glavnih (osnovnih) drevesnih vrst, izboljšujoč tako gozdno produkcijo. Brez teh navidezno malovrednih in nepotrebnih gozdnih elementov, ki imajo važno funkcijo v uravnovešenem življenju gozdne skupnosti, bi tuđi ne bilo visokovrednih elementov, ki dajejo glavni jgozdni donos. Ta vidik nam jasno predočuje neupravičenost zgolj enostranskega gospodarskega presojanja gozdne skupnosti in posameznih njenih članov po načelu neposredne ekonomske koristi. Posredna korist ni vedno manjša 77 |