DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 14 <-- 14 --> PDF |
Ing. LOJZE ŽUMER (LJUBLJANA) 7$Ucu*ie> uovlU stueU v cisueu* $asp$daedt/u Za svet izven naše domovine ni nič novega v dejstvu, da sekamo v naišh gozdovih prekomerno, saj je že bivša Jugoslavija presegala z užitkom za 40^-50% letni prirastek ,Z malimi izjemami seka prekomerno vsa Evropa, Sev. Amerika in glede na gospodarske gozdove tuđi Sovjetska zveza ali kratko povedano, ves severni zmerni pas izčrpava v sedanjosti gozdove preko dopustne gozdnogospodarske mere. Ze pred narnt so skoro vse gospodarsko zaostale države izčrpavale gozdove zato, da sol izvažale les, ki so ga med predmeti, kateri pridejo v poštev za mednarodno trgovino, pač najlaže pogrešale, Če bi hoteli poseči še dalje nazaj v preteklost, bi morali vsem civilizacijam očitati, da so zelo nerazumno gospodarile z gozdovi, saj so jih uničevale na vsem pasu od Kitajske do Spanije, tj. pasu, na katerem živi 60% vsega človeštva. Za libanonsko cedro se sedaj sklepa, da je rasla v sklenjenih gozdovih ob bregovih Jordana na površini 265.000 ha, medtem ko najdemo danes ravno tam komaj 3 ali 4 neznatne sestoje. Za najnovejši čas bi ne mogli več trditi, da so napori za ohranitev gozdov proti samodejnemu toku uničevanja še neznatni, ne moremo pa vedeti, ali so za uspešno zajezitev uničevanja že zadostni. Naša novost ali posebnost pa je v gospodarski dinamiki, ki izvira iz nove družbene ureditve in v borbi za odpravo gospodarske in kulturne zaostalosti države za večjo storilnost dela in za boljše pogoje življenja. I . V prvih letih svoje prakse sem si ob nabavi preprostega stroja za izdelavo ladijskega poda natančno beležil vse računske podatke. Vsak tehnik bi se razveseli! nad ugotovitvijo, da se je stroj, ki ima skromno vlogo v predelavi lesa, že po 150 delovnih dneh popolnoma odplačal. V vsaki panogi razvijajoče se industrije so to splošno znane stvari. Tuđi v lesni industriji ni obrata, ki ne bi težil za tem, da si nabavi in vpreže v delo vedno več strojev in popolnejših strojev, Tuđi v lesni industriji bi si radi prisvojili naprednejšo tehniko, bi hoteli doseči popolnejšo izrabo lesa, pripraviti več proizvodov in vrednejših proizvodov. Zavedamo se, da potrošnje ne zanima, koliko lesa smo morali posekati za določen proizvod, ali smo npr. za 1 nr´ gradbenih proizvodov iz lesa morali vzeti iz gozda 5 ali 3´ m:´ surovine, njo zanima samo količina in kakovost proizvodov.. Znano nam je, da za surovi les iz gozdne proizvodnje dosežemo nekajkrat večjo vrednost, če ga izkoristimo po naprednejšem tehnološkem postopku, kakor če ga predelamo po tradicionalnih metodah zaostale ali enostransko razvite industrije. Lestvica vrednosti, ki se dosegajo iz lesa ob mehanični predelavi ali ob kemični presnovi, je odvisna od mnogih tehničnih i ekonomskih činiteljev, ki so svojstveni lesnemu gospodarstvu vsake države. Zai gospodarski uspeh panoge pa nišo zanimivi niti naj 12 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 15 <-- 15 --> PDF |
vrednejši proizvodi, če se ti pridobivajo ob sorazmerno fteugodnejšemu izkoriščenju surovine. V, mednarodnih ustanovah, ki obravnavajo gozdarstvo in lesno industrijo, so na podlagi podatkov, zbranih iz različnih pogojev lesnega gospodarstva izračunali srednje vrednosti, ki se dosežejo za surovino, izkoriščeno po nekaterih glavnih tirih industrijske proizvodnje. Pri znanih cenah proizvodov na mednarodnem trgu se deduktivno po odbitku vseh stroškov proizvodnje in investicij izračuna stvarno dosežena vrednost surovine. Številke, ki sei nanašajo na 1 m3 surovine — ustreznih gozdnih sortimentov — in njeno vrednost v dolarjih1) so približno naslednje: les za kurivo 1,25, jamski les 3, gradbeni les 4, železniški pragi 4, razno gradivo iz lesa 6, žagani les 8,5, celuloza za papir 17,5, celuloza za sintetična vlakna 20. Po raznih metodah izboljšarija in požlahtnjenja naravnega lesa se dosegajo za surovino tuđi višje vrednosti do 50 dolarjev in več. Iz prednje razpredelnice sklepamo, da bi za 1 m* lesa dosegli 14 kratno vrednost, če ga uporabimo za papirno celulozo, ali 16 kratno vrednost, če ga uporabimo za kemično celolozo v odnosu na najpreprostejšo izrabo lesa za kurivo. S tem pa nočemo trditi, da bi nižje kategorije uporabe lesa morale sploh odpasti oziroma se umakniti višjim kategorijam, dokler ne dobimo iz drugih ekonomičnejših virov surovin nadomestila za les. Vrednostna] lestvica pa nas opozarja, da je les predragocena surovina za mnoge že od nekdaj udomačene sektorje potrošnje in da z njim moremo nadomestiti marsikatere druge surovine, ki jih naša zemlja nima, oziroma jih mora uvažati. II Pri drugih surovinah radi nakazujerno ekonomske analize v zvezi z našim programom industrializacije, npr. kakšno ogromno težo rude moramo izvoziti za uvoz enega avtomobila. Na podlagi takih analiz borno napravili mikaven sklep, da moramo vso rudo čimprej pretopiti doma in iz tvoriva izdelati vse potrebne kovinske izdelke. Podobne analize moramo napraviti tuđi z drugimi surovinami, v prvi vrsti pa z našimi najobilnejšimi surovinami. Na tehtnici naših domačih surovin prevladujeta les in piremog. Vse druge surovine skupaj ne dosegajo količin, ki jih imamo iz gozdarstva in rudarstva. Kadar koli govorimo o potrebi, da se sedanji. viri surovin razširijo, moramo imeti pred očmi, kaj posamezni sedanji viri za celoto pomenijo, koliko malih števil integriramo. Pri lesu in premogu gre za zelo soroden izvor (prvega črpamo iz živih, drugega iz mrtvih gozdov) in za v kemičnem pogledu sorodno surovino. Eno najvažnejših vprašanj naše gospodarske problematike jei v tem, kako glavni surovini — les in premog — v -izkoriščanju pravilno koordinirati; zato* pespektivno ne bi smeli obravnavati lesa brez vzporednega obravnavanja premoga in narobe. V kakšnem medsebojnem odnosu sta si pa les in premog? Les je obilnejša in uporabnejša surovina, ker ima mnoge prednosti, ki jih premog J) Podatki \u publikacije FAO: Forestrv and Forest Products, World Situation 193(7—1946, Stockholm 1946, |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 16 <-- 16 --> PDF |
nirna. Glavna prednost lesa pa je v njegovem trajnem izvoru," tj. v gozdu, ki ob razumnem gospodarjenju surovino sproti obnavlja, medtem ko se premo´govniki z vsako tono izkopanega premoga izčrpavajo. Po podatkih realizirane proizvodnje je les po teži doslej vedno presegal premog, in sicer v državnem merilu za 60—80%. Medsebojno razmerje, ki ga kaže proizvodnja pred vojno in sedanja proizvodnja se ni bistveno spremenilo, čeprav so sedanje alsolutne številke mnogo večje. V LR Sloveniji odpade odi 100 enot surovine, ki jo realizira gozdarstvo in rudarstvo (preračunane na skupni imenovalec, tj. na težo), na les 57 ©not, na premog 40 in na rude komaj 3 enote. Premog in les sta v tej zvezi preraeunana na enako vsebnost vlage in pepela. Let je toref naša najobilnejša surovina, k i ima e d inega tek meča v premog u. Vse ti sto, kar podčrtujemo glede drugih surovi n, da jih moramo predelati doma, velja torej še prav posebno za našo glavno surovino — les, m V 20-tih letih bivše Jugoslavije je izvoz lesa kril povprečno 20,65% vrednosti vsega izvoza2). Sedaj prispevamo z lesno proizvodnjo k vrednosti izvoza države okr. 26%, medtem ko v izvozu Slovenije krije les 314 skupne vrednosti. To povećanje deleža v izvozu je z ozirom na predvojno stanje stvarno še nekoliko večje, kakor ga kaže vrednostni odnos v kompoziciji izvoza, in sicer iz razloga, ker se je vrednostna struktura poslabšala. Zato so se morale sedaj za enako vrednost posekati sorazmerno večje množine lesa. Po vojni j^e npr. izvoz surovine za celulozo presegal količine, ki so se predelale v domačih tovarnah celuloze. Petletne izkušnje nakazujejo, da izvoz niti ni osrednji problem našega lesnega gospodarstva, čeprav gre za visoke absolutne številke. Za pridobitev količin za izvoz bi morali posekati, če zanemarimo vprašanje vrst in kakovosti lesa, svojih 35% letnega prirastka v državnem merilu. Izkušnje kažejo, da se osrednji problem lesnega gospodarstva ob napredovanju države v smeri industrializacije samodejno pojavi ja v naglo naraščajoči domači potrošnji lesa. Sredi borbe za izvršitev izvoznega plana skoraj nismo občutili, da se najtežje ovire pojavljajo v zahtevah notranjega trga ,v realizaciji projektov petletke, ki se gradijo na vseh področjih gospodarstva, družbenega standarda, kulture itd. Zlasti se pa to občuti pri žaganem lesu tedaj, kadar po´ zadovoljitvi izvoza ostaja za notranjo potrošnjo močno okrnjeni asortiment. Tu so neogibne še nadaljnje neugodne posledice, da se les, ki ne ustreza, pctratno troši in da mora gozd zaradi take neskladnosti oddajati še »dodatne« količine, da bi se zadovoljile domaće potrebe. Analiza našega gospodarjenja z lesom pove, da je izvoz iz leta v leto naraščal,%ni pa v enaki meri naraščal v odnosu na skupno lesno proizvodnjo; zlasti značilen je ta pojav v glavni kategoriji izvoza, ki jo označujemo *) Statistika izvoza proizvoda šumarstva Jugoslavije, Beograd; Ministarstvo šuma i rudnika. 14 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 17 <-- 17 --> PDF |
s širšim pojmom gradbeni les. Sklepamo torej, da si pri nas obdobje povečanega izvoza lesa za pridobitev deviznih sredstev ozir. Za kritje uvoza in obdobje naraščajoče notranje porabe lesa ne sledita v časovnem zaporedju, kar je vpreteklosti veljalo kot pravilo v mnogih z gozdovi bogatih državah, ki so se stopnjema industrializirale, temveč se pojavljata obe fazi *\istiOČasno in tako intenzivno, da Se skoraj izgublja pregled nad konicami, ki jih povzročajo potrebe za izvoz po eni ozir. Za notranjo porabo po drugi strani. IV Ali bo les obdržal na seznamu naših surovin sedanje vodilno mesto? Obseg lesne proizvodnje se sedaj določa po potrebah velikega gradbišča, v katerega se je spremenila ćela država, in po potrebah za izvoz. Potrebe se pa ne krijejo z naravnim proizvodom gozda, ki je dozorelo ali pa tuđi nedozorelo drevo ,temveč s proizvodi iz lesa, ki jih potrebujejo gradnje, železnice, rudniki, industrija, kmetijstvo — vse gospodarsko in kulturno življenje jih potrebu je — in ki jih pripravlja iz surovine lesna industrija. Ves produkcijski aparat od izkoriščanja gozdov do izdelkov, ki se odstopajc domači ali mednarodni trgovini, pa ima omejene možnosti glede izkoriščanja surovine. Ena vrsta obratov izkorišča verjetno surovino bolj neracionalno kakor druga, iz neke kategorije dobivamo proizvode nizke vrednosti, nekateri obrati nam dajejo visoko vredne izdelke. Produkcijski aparat, ki se uveljavlja kot vmesni činitelj med tržiščem in gozdarstvom in ki preoblikuje ali presnavlja surovino v uporabne proizvode, pa soodluča v večji meri, kakor se splošno misli, o potrebi same surovine, tj. o obsegu in načinu izkoriščanja gozdov. Dokler se gozdni fond obravnava preko obstoječega produkcijskega aparata predvsem s stališča potreb, se seveda zanemarja vprašanje ravnotežja med prirastkom in užitkom, se zamenjujejo pojmi o glavnici in obrestih oziroma pojmi o sedanjosti in prihodnosti. V našo dolžnost sodita studij in analiza odnosov med narodnim gospodarstvom in njegovo zelo važno vejo, ki ji pravimo lesno gospodarstvo. Zaradi medsebojnega prepletanja pogojev in vplivov, vzrokov in posledic, se odnosi narodnega gospodarstva do lesnega gospodarstva in narobe nujno uravnavajo na vzajemni podlagi. Če se uveljavljajo enostranski obnosi, npr. z jemanjem predujmov iz gozda na račun glavnice, se narodno gospodarstvo nič manj ne zadolžuje, da bo moralo krepiti zrahljane osnove lesnega gospodarstva, ker nima sicer nobenih drugih možnosti, da se les kot nujno potrebno surovino nadomesti iz drugih virov. V zvezi z izsledki s področja lesnega gospodarstva; se močno pogreša posebni avtoritativni organ, ki naj bi uveljavljal določeno usmerjenost in po njej opredelil gospodarski cilj na področju gojenja gozdov. Ko po eni strani odkrivamo, da je staremu ekonomskemu liku gozda manjkala ekološka utemeljitev (primer smrekove monokulture v nižinah), iščemo hkrati za gozd, ki ga želimo gojiti v popolnejši skladnosti z naravnimi pogoji, njegove ekonomsko pogojenost in cilj gospodarjenja. Problemom se ne bomo skušali približati samo z gozdarskega stališča, tj, s stališča gozdne proizvodnje, S tega vidika je problematike izčrpno I* i |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 18 <-- 18 --> PDF |
že obdelal ing. J. Š a f a.r v članku »0 utjecaju proizvodnih faktora na određivanje cilja gospodarenja u uzgajanju šuma« — Šumarski list 1-2, 1950. Gre ,za preneseni delokrog gozdarstva, za vprašanja, kako se z lesom gospodari in kakšne potencialnej možnosti se v lesnem gospodarstvu krijejo. V Na mednarodni lesni konferenci, ki se ´je vršila leta 1947 v Marianskih Lažnih, je prevladovalo naziranje, da mednarodnega problema, ki ga predočuje pomanjkanje lesa, ni mogoče resiti v okviru, ki bi se omejeval samo na vire lesa. tj. na gozdove, na urejanje gozdov, na lesno industrijo, na razdeljevanje in na porabo lesa, temveč da se ta problem prepleta z mnogimi drugimi gospodarskimi problemi, in sicer z vprašanji splošne industrijske proizvodnje, kmetijske proizvodnje, s proizvodnjo premoga. z elektrfikacijo, s problemi obijudenosti,. prometa, delovne sile, s kreditnim! vprašanji, z vprašanjem surovin, ki lahko nadomestijo les ali ki jih ob njihovem pomanjkanju mora nadomeščati les. Ne gre za nič več ali marrj kakor za politično ekonomsko opredelitev lesnega gospodarstva v okviru narodnega gospodarstva in za vzajemnost medsebojnih odnosov. Položaj našega lesnega gospodarstva naj osvetli nekaj dejstev: 1. Da pomanjkanje lesa postaja naša gospodarska stvarnost. 2. Da ima država samo v svoji zahodni polovici večje ali manjše presežke lesa, v vzhodni polovici pa odločen priman j kl jaj. Os, ki jo ´deli glede na bilanco lesa v dve polovici, teče približno od Prokletij na sever po dolini Lima in Drine na sotočje Drave in Donave in naprej ob Donavii do me je z Madžarsko. Godnatost zahodne polovice znaša 37°/o, vzhodne komaj 20°/o. » 3. Pospešeni tempo v gradnji novih železnic, čest, kanalov, rečnega in pomorskega brodovja, industrijskih središč, hidrocentral itd. ali kratko rečeno, do najvišje zmpgljivosti razvita investicijska delavnost pomeni hkrati maksimalno potrošnjo lesa. 4. Povećana kmetijska, ekstraktivna in industrijska proizvodnja, povečan promet, kulturne potrebe itd. predočujejo povećano staro ali pa tuđi čisto novo obremenitev gozdne proizvodnje, s katero lesno gospodarstvo mora računati. Vsak novi kilometer železniške proge ali električnega daljnovoda, vsaka nova linija plovbe, vsaka nova tovarna ali novi rudnik, vsako novo stanovanje ali sola, vsi so hkrati novi interesenti za les. Proizvodnja premoga se je npr. od 1. 1946 več kakor podvojila; izkop vsake tone premoga pa je navezan na določeno množino lesa. 5. Za dogleden čas se les v strukturi izvoza države še ne da crtati, tuđi potem ne, ko bodo veliki projekti nove industrije realizirani, ker bo ta industrija delala pretežno za notranji trg. s 6. Iz prednjih dejstev ter na podlagi podatkov inventarizacije sklepamo, da se po zadovoljitvi trajnih potreb agrarne in industrijske produkcije ter pomembno skrčenega izvoza ne more zagotoviti na prebivalca 100 kg žaganega lesa, 12 kg celuloze in 450 kg drv letno, ker nam gozdovi ob sedanjem stanju lesnega gospodarstva potrebnih količin trajno ne /6 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 19 <-- 19 --> PDF |
morejo kriti. Zivljenjski standard se torej tesno veže z vprašanji lesnega gospodarstva. Kritična točka lesnega gospodarstva se po javi ja zato, ker se v planiranju ne priznava dovolj vzajemnosti odnosov med narodnim in lesnim gospodarstvom. Gozdni fond se verjetnjo obravnava predvsem s stališča potreb zato, ker imajo te vi,dez začasnosti, samodejno pa dobivajo trajni značaj. Jasno je, da s planiranjem razvoja katere koli industrijske panoge ne moremo začeti drugod kakor pri vprašanju surovin in da imamo najzanesljivejše jamstvo za uspeh prav v tistih panogah, v katerih razpolagamo z lastno surovino. Preko pomožne vloge, ki jo ima v skoro vseh gospodarskih panogah, je les tuđi izhodišče za razvoj lastne industrije, ki bo na mednarodnem trgu lahko vedno konkurenčna zato, ker ima pri nas vse pogoje, da se razvija v popolni skladnosti interesov med surovinsko bazo in med nosilcem eksploatacije, ki je posredno ali neposredno lesna industrija. Te možnosti, ki jih v kapitalističnem svetu skušajo doseči, so pri nas dane že s samo družbeno ureditvijo; treba jih je samo izkoristiti. Vloga naše lesne industrije je v glavnem še vedno omejena na začetfio obdelavo gozdnih sortimentov, na oblikovanje gozdnih sortimen-v> tov v najprimernejšo tržno obliko, ki so pa še vedno bližji surovini kakor dovršenemu izdelku. V ftdnosu do surovinske baze, do gojenja gozdov, ima naša lesna industrija po svoji organski sestavi izrazito destruktivni značaj, ki je bil opravičljiv za prvi val eksploatacije gozdov, ko so se prestari gozdovi odpirali gospodarskemu udejstvovanju. Ni eden glavnih problemov lesnega gospodarstva samo v tem, da se les po tradicionalnih tehnoloških postopkih neučinkovito izkorišča in da lesna industrija obratuje z visokimi izgubami surovine, temveč tuđi v posledicah zaostale industrije, ki jih nosi gozdno gospodarstvo, Protislovje med izkoriščanjem in gojenjem gozdov se ob zaostali lesni industriji dosledno povečuje, ker v gozdu ne rastejo samo tište vrste lesa, ki jih industrija zna uporabiti, in tuđi ne samo tišti sortimenti, ki jih industrija zahteva, npr. hlodi za žage, furnir ali prage, nosilci, drogovi, piloti, smrekova celuloza itd., temveč drevje raznih vrst, oblik in mer z neverjetnim bogastvom vseh mogočih fizikalnih in kemičnih lastnosti, pa tuđi s premnogim odlikami in napakami. V odnosu do inozemstva se z našo sedanjo lesno industrijo oziroma z izvozom surovine in tvoriva za nadaljnjo predelavo nehote vzdržuje v tujih državah, ki nimajo zadosti lesa, surovinska podlaga za industrijo višje stopnjje. Ta bi na bazi našega lesa, pa zaradi popolnejše tehnike mogla postati konkurenčna našim finalnim proizvodom, kadar bi se z njimi pojavili na mednarodnem trgu. Organska sestava naše lesne industrije ni ostala nespremenjena, temveč se je po vojni poslabšala in sicer zaradi povećanja kapacitet v žagarski panogi, V državnem merilu je lani zajela mehanična predelava 17 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 20 <-- 20 --> PDF |
lesa, v glavnem žagarska 94%>, industrija celuloze in lesovine 2.4%, destilacija in tanin 3.6°/o industrijskega lesa. V Sloveniji je v sedanjih kapacitetah Jesnih obnatov, preračunanih na skupni imemovalec — surovino — naslednje razmerje: žagarska proizvodnja . . . . . . . ´. . ´ . . . 88.63°/» celuloza in lesovima f 4.43°/o tairtn, 2.75%i furnir, vezane in mizarslke ploišče j 0,51°/« lesovinske plošče 0,37°/» predelovalna industrija, ki predeluje surovino neodvisno od ža garske proizvodnje´ 3.31*/» Skupaj . . . 100°/o V naidaljevainju žagarske proizvodnje se predela 14°/o žaigamega lesa v končne izdelke* medtem ko se 86%´ žagamega lesa oddaja. trgovini). Kapaciteta žagarske industrije se je v odnosu na predvojno stanje povećala za 36!°/«. S tako strukturo lesne industrije smo med evropskim! državami na eneh od najnižjih mest. Tuđi v zvezi z lesno industrijo moramo podcrtati, da enostranski odnos do lesnega gospodarstva ne more koristiti narodnemu gospodarstvu in da se v i n d u s t r i a 1 i z a c i j i zemlje pojaVlja občutna vrzel, dokler zao staja v razvoju tako važna p a n o g a, kakor je lesna. Obtičali smo na mrtvi točki, ki jo označuje dejstvo, da nimamo perspektivnega plana za gozdno gospodarstvo in ne za razvoj lesne industrije. Morebiti so prav tu razlogi za pojav strokovnega skepticizma v gozdarsko-lesni stroki. Očitno pa je, da se tej problematiki posveča vedno večja pozornost in da se čistijo pojmi o dozdevnem obilju lesa. Prepričani smo, da se bodo iz stiske za les pojavljale koristne pobude za preusmeritev našega lesnega gospodarstva. Gozdarstvo in lesna industrija pomenita v okviru lesnega gospodarstva proizvodno stran; odveč je poudarjati, kako važna je v bilanci tuđi potrošna stran. Predaleč bi zašli, če1 bi hoteli obdelati vsaj nekatere glavne možnosti za racionalnejšo uporabo in za štednjo lesa. V tej zvezi bi najprej morali vedeti, kdo vse troši les in za kakšne namene. Tega ne vemo natančno, ker nimamo zanesljivega statističnega gradiva, zlasti ga nimamo za podeželje, kjer se potrebe v veliki meri krijejo neposredno iz gozda ali preko malih žag in obrtnih delavnic, Če se, omejiimo samo ina razdeliitev gozdnih sortirrnentov, dob-vo za Slovenijo za 1. 1949 naslednjo sliko: 92.4%´ vse kollCinie gozdnih soirrimenitov se usmeri v notranjost, 7.6°/u gre kot suro vina za industrijsko predelavo in za rudnike v izvoz. Domaći industriji in potrošnji namenjeine množine se delijo dalje, kakor sledi: a) rudnikom . . . , . . . 2.9"/e b) kmetijstvu 6.5°/» c) gradnjam, železnieam, elektrifikaciji itd . . 8.1°/« d) industriji in obrti 40.7%» e) za kurivo (všteto tuđi oglje) . 41.8°/a Sku paj . . ´ . 100% 18 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 21 <-- 21 --> PDF |
To razmerje nam še ne odkri´je vseh potrošnikov in ne ključa, po katerem se des troši, ker vse slkuipine dobijo po´leg gozdnih sortimentov les še drugič preko industrije, vštevši tuđi potrošn´ke kuriva. Pove pa, koliko lesa ima značaj industrijske surovine in koliko, ga trošimo za kurivo, V zemlji, ki ima mnogo premoga, ne more les glede kuri-vnosti tekmovati s premogom, je pa tuđi? za druge namene več vreden. VII i Kaj pa bi moglal gozdarsko-lesna stroka prispevati narodnemu gospodarstvu, če se ostvarijo potrebni pogoji? 1. Sedanji razmeroma nizek stvarni prirastek bi mogli približati potencialnemu pfirastku naših gozdov; na daljšo dobo bi ga mogli podvojiti. 2. Sedanji zelo nizek izkoristek v izrabi lesa bi mogli z napredno lesno industrijo najmanj podvojiti, po vrednosti pa ga za nekajkrat povećati. Na zgledu drugih, v lesnem gospodarstvu naprednejših držav, vidimo, da so to res dosegljive možnosti in da so po napredku zadnjih 20 let že tuđi postale ekonomska stvarnost. Poizkusimo računati, kaj pomeni pri milijonih ton lesne surovine pridobit dvakrat toliko najrazličnejših proizvodov! Z našim vsakdanjim delom smo še vedno vezani na stari produkcijski aparat; od tod tuđi izvirajo trenja med gozdarstvom in lesno industrijo. Ne trenja, pač pa zavest skupne odgovornosti do narodnega gospodarstva nas mora družiti pri reševanju nelahkih problemov lesnega gospodarstva. Vse slabosti v gojenju in izkoriščanju gozdov se prenašajo na lesno industrijo, ki zaradi tega izgublja na učinkovitosti za zadovoljitev potrošnje. Po drugi strani pa vse slabosti zaostale industrije zopet plačuje gozd, ki je s svojo večjo ali manjšo produktivnostjo odločujoča osnova lesnega gospodarstva. Na tretjem mednarodnem. gozda>rskem kongresu,; ki se je vršil juMja 1949 v He!si; niki!h, so prišli do izraza novi misejni tokovi; inajizraiziitejša poteza, ki označuje razvoj zadnjih 1.13 let, tj. od drugega- kongresa dallje, je splošno priznanje načela, da tvorijo varstvo, gojenje im urejanje gozdo-v ter predelava in distribucija, gozdnih proizvodov nedelji´vo cello to. Prv,a naloga, gozdarja bo proiizvajati in ^hkrati izkoriščafi ono količino iai vrste lesa, kakor to zaihtevata industrija in potrošnja v cilju najbo´ljše, zadovoljitve ljudskih potrefe, toda le v obsegu, ki. je v skladu z varovalno vlogo gozdov in z ohranitvijo produktivnosti gozdnega rastišča. Industrijske metode in uporalba lesa se morajo prilagoditi zahtevam racionalnoga gozdarstva. Treba je okrepiti sodeUovamje med lesno industrijo in .gozdarstvom. V mednarodni usta ,novi FAO:!) so to načelo foprniuLiraili! še bol} preprosto: vsa dejavnost od gozdne sadike do ođpiretne industrijskih proizivodov iz lesa naj se poveže v skupno im nedeljivo odgovornost. VIII Tuđi v naših razmerah se nedoločno uveljavlja nova idejna smer; nedoločno zato, ker se išče rešitev v sami lesni industriji in ker se zamenjujeta cilj in izhodišče .Misli se čisto mehanično brez temeljne na 3) FAO = kratica za Food and Agriculture Organization tj. specia´-izirana -ustanova Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Ima 6 tehničnih oddelkov in sicer za blagostanje podeželja, za prehrano, za gozdaretvo in lesno industrijo, za ribarstvo, za kmetijstvo in za distribucijo. Sedež ustanove se sedaj seli itz Washigtona v Rim. » 19 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 22 <-- 22 --> PDF |
\ slonitVe na surovinsko bazo, da so se vsi mali obrati v lesni industriji preživeli in da velik obrat že sam po sebi pomeni iskano rešitev. Prevzeli smo parolo »kombinat« in kar radi dajemo to ime že vsaki večji žagi, če ima poleg polnojarmenikov še nekaj obdelovalnih strojev. Ob paroli kombinat pa smo po drugi strani brez tehtnega premisleka krenili s smeri razvijanja gozdnogospodarskih področij, kakor da ta nimajo prav nobene zveze z razvojem lesne industrije. Dejansko gre za integracijo lesne proizvodnje s ciljem, da se vse panoge lesne predelave, mehanične in kemične, medsebojno povežejo v skupno odgovornost za čim popolnejše izkoriščanje lesa. Ni prvenstveno vprašanje v tem, kako čim več producirati, nego kako iz surovine pridobiti čim več proizvodov za potrošnjo. Z integracijo lesne industrije se morajo zajeti odpadki in ves manj vredni les, ki ga v tehnoloških procesih nižje stopnje ne moremo izkoristiti, zajeti pa se morajo tuđi sedaj neuporabljeni ostahki iz gozdne eksploatacije, Popolnoma napačno je mišljenje, da je po industrijski liniji sami mogoče snovati sodobno lesno industrijo; nepogrešljivo je tesno sodelovanje z gozdarstvom. Zagarska industrija se je lahko oskrbovala s prehodnih baz, saj se je zanimala samo za hlode, ki so ji dotekali iz krajše ali daljše oddaljenosti. Nova industrija pa se opira na stalno in konkretno surovinsko bazo ter je na trajnem dotoku surovine pravtako interesirana, kakor je na njenem obnavljanju interesirana gozdna uprava, Prav tu pa je tuđi jedro naše problematike. Ko smo Ietošnjo pomlad izdelovali generalni projekt za rekonstrukcijo nekega velikega obrata, smo se seveSa bavili tuđi z vprašanjem izkoriščanja odpadkov. Obrat je bil tako zasut z odpadki, da je delavec moral plezati čez goro odpadkov. Vse te manjše gore so se razširile ena do druge in končno so morali podreti stranski zid obrata, da so mogli kanalizirati ćelo gorovje odpadkov. Preračunali smo, kakšne ogromne množine surovine za celulozo propadajo ob takem ravnanju. Istočasno pa so tovariši, ki planirajö razvoj industrije celuloze, poizvedovali glede surovine za celulozo ter so v isti republiki dobili neverj etno nizke številke. Obravnavati surovino po tirih starega produkcijskega aparata lesne industrije, se pravi ogibati se skupni odgovornosti za surovinsko zaledje in za racionalno izrabo lesa. Lesna industrija in gozdarstvo sta na strani proizvodnje najodločilnejša činitelja lesnega gospodarstva; v industrjskih obratih se praktično rešuje vprašanja, koliko proizvodov in kakšni proizvodi iz lesa dotekajo narodnemu gospodarstvu, zlasti pa, kako se surovina izrablja in koliko surovine se troši za enoto proizvoda. Na eni strani mora biti prilagodljiva surovinski bazi in premenam, ki na njej nastajajo zaradi spremenjenih bioloških pogojev in zaradi posegov eksploatacije, po drugi strani pa jo potrebe narodnega gospodarstva obvezujejo, da proizvaja določene proizvode za vsakdanjo uporabo, kakor žagani les, železniške prage, furnir, ^ vezane plošče ,lesovino, celulozo, tanin itd. V čem pa je potem razlika med staro in novo smerjo lesne industrije, če nas potrebe obvezujejo, da tuđi poslej izdelujemo proizvode, ki jih lesna industrija že od nekdaj pripravlja, npr. žagani les, furnir in druga tvoriva? Pogosto se misli, da bi se lesna industrija morala razvijati z ozirom na vrednostno lestvico proizvodov, tj. da bi morala opuščati predelavo M |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 23 <-- 23 --> PDF |
surovine v manjvredne proizvode mehanične predelave in stopnjema povećavati proizvodnjo žlahtnejših in dražjih proizvodov s kombinirano mehanično- kemično obdelavo in s kemično presnovo lesa. Namen in cilj takega razvoja bi se dosegal s proizvodnjo najvrednejših proizvodov, z izrabo surovine za doseganje največje vrednosti proizvodnje. Taka smer razvoja je pa z narodno-gospodarskega stališča komaj mogoča, dokler je les v svoj naravni sestavi nepogrešljiv material, npr. deske in grede za gradnje, drogovi kot nosilci žičnih napeljav, pragi kotblazine za železniške tračnice, jamski les za rudarstvo, les za stanovanjsko opremo, za embalažo itd. Ves tak za potrebe narodnega gospodarstva nenadomestljivo vezan les pa ne zožuje delokroga lesne industrije. Zato nam bo lesna industrija tuđi v prihadnje morala predelovati surovino po tradicio nalnih tehnoloških postopkih,- po katerih je stara industrija dejansko tuđi že izčrpala svoj proizvodni program. Medtem ko je bila lesna industrija v preteklosti orientiran a na določen proizvod (žagani les ,rezani les, parket, upognjeno pohištvo, lesovina, celuloza) iz izbranega gozdnega Sortiment a, se preusmerja sedaj na najracionalnejšo izrab o surovine . Tuđi nova smer izkorišča še naprej dane mehanične lastnosti lesa; z mnogimi novimi postopki za izboljšanje in požlahtnjenje lesa more pa mehanične lastnosti izkoristiti še v večji meri kakor prej. Nadaljuje torej mehanično predelavo lesa, dopoljnjuje jo pa ob najustreznejši kombinaciji mehanične in kemične obdelave ter kemične presnove z orientacijo na integralno izkoriščanje lesa. Tipičen primer za staro obzorje je ekstrakcija tanina. Industrija črpa z ekstrakcijo tanina samo eno sestavino lesa, in sicer že dovršeni kemčni proizvod, 95% lesne gmote pa zanemarja oziroma porablja za kurivo. Tu se zamenjujejo prvine, ki sestavljajo vrednost lesa, proizvodni postopek je pa v diametralnem nasprotju z integralnim izkoriščanjem lesa, ki nujno pelje do kombinacije raznih tehnoloških postopkov. Podcrtati je treba, da kemična presnova ne izpodriva tradicionalnih metod lesne industrije, marveč dopolnjuje mehanično predelavo lesa od tarn dalje, kjer se stara industrija s svojo tehniko ne more več gospodarno uveljavljati. Ne gre pa tu samo za ostanke lesa v gozdu, ki jih stara industrija ni mogla uporabiti, ali pa za odpadke, ki ostajajo v industriji neizkoriščeni, temveč tuđi za izvirno surovino — gozdne Sortimente, kadar ti na izčrpani surovinski bazi nimajo več optimalnih pogojev za mehanično predelavo, npr. neustrezni hlodi za proizvodnjo žaganega lesa. Pogoji za popolnejšo izrabo lesa se dosegajo sele z najprimernejšim medsebojnim razmerjem posameznih panog proizvodnje, tj. žaganega lesa, vezanega lesa, celuloze, plastičnih proizvodov, lesne vlaknine, alkohola, krmil itd. Najprimernejše razmerje pa ni damo po enotni in splošnoveljavni shemi ,temveč izvira iz konkretne strukture surovinske baze, ki bo v enem primeru dala 60% surovine za žagarsko proizvodnjo, v drugem primeru pa mogoče samo 10%. V svetovni proizvodnji je bilo razmerje proizvodnje žaganega lesa do celuloze 10:1 v letu 1907 (prva je tedaj uporabila 400 miljonov m3 surovine, druga 40 milj. m3); do leta 1950 se je to razmerje spremenilo v 3:1 (380 miljonov ms oziroma» 125 milijonov m3). Iz tega primera vidimo, da je žagarska proizvodnja ostala skozi 40 21 |
| ŠUMARSKI LIST 1-2/1951 str. 24 <-- 24 --> PDF |
let precej enakomerna, zelo pa je napredovala proizvodnja celuloze; njuno medsebojno razmerje se je torej bistveno spremenilo. Seveda so premene na surovinski bazi prav tako vplivale na tak razvoj, kakor stalno naraščajoga potreba celuloze. Pri nas pa spreminjamo razmerje posameznih panog lesne industrije še vedno v obratni smeri, tj. povečuje se sorazmerno obseg žagarske proizvodnje, ne razvijajo pa se primerno ostale panoge. Zato bo najvažnejša naloga perspektivnega plana za razvoj lesne industrije v določitvi najustreznejšega razmerja posameznih panog lesne industrije v skladnosti z dano surovinsko bazo. Nova smer lesne industrije se torej bavi prvenstveno z vprašanjem, kako pridobiti iz lesne gmote! čim več proizvodov. Tu imamo tuđi najmocnejši vzvod za napredek v našem lesnem gospodarstvu. Za sklep moremo povzeti tele misli: 1. Narodno- gospodarstvo mora skrbeti, da se zagotovijo potrebne množine lesa za potrošnjo, za industrijo in za izvoz. 2. Vzajemni odnosi med narodnim in lesnim gospodarstvom ne dopuščajo, da se slabi produktivna sposobnost gozdov. 3. Uravnoteženje lesne bilance je glavni pogoj za ureditev gozdnega gospodarstva. 4. Doseči se mora konstruktiven odnos lesne industrije do lastne surovinske baze; zato se mora lesna industrija prilagoditi stvarnim pogojem gozdnega zaledja, 5. Poudarek za varčevanje z lesom bo ostal prazna beseda, dokler se po glavnih tirih proizvodnje ob primitivni tehniki zaostale industrije, ne bo les bol premišljeno in racionalnejše uporabljal. NEW WAYS OF FOREST PRODUCTION Forest production becomes a serious problem for the european and also for "the world economy. The steady and increasing demand of wood is covered by excessive exploatatian of the forests. Also in our country the export demands considerable lots of wood and due to the industrialisation of the country the home- demand for wood is increasing, specially for structural and industrial timber. The problem of analysing the relation between our national economy and its, in our case most important branch, forest production, is becoming urgent. W:th a view at perspective planning all possibilities are considered to improve gradually the present disproportion between the actual capacity of our forests and consumption and finally to abolish .it). Forest production and wood industry are production factors in the frame off, forest economy: closest cooperation with all economic branches, which have an urgent need for wood, is necessary. The capital!. svippcsirJoin, in regulating conditions of our forest indusitry lis equilibrating the wood balance. There are new ways in forest economy in growing of forests, progressive. wood industry and in an altered, new view at the important raw material-wood. Countries, ´rniportiing wood and also these, which export it, are occupied with the urgent problems of forest economy. As the lack of wood becomes actual also in our country, we have to find new ways for our conditions too. Our wood-industry has to change its method of producing certain final products from certain forest products and will have to utilize our forest stocks, which are the primary, natural products, in a more rational way. * -< 22 | -/ |