DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 71 <-- 71 --> PDF |
.. .. je . ..... ..... ...... ...... ........ ........ ...... .. 0. .... 1000/37, ..... .. ............. ......... ....... .. ....... . ........ . ............ ......, . .. .. .. ......... ......... . ....... ......... ... .. ..... ....... ......... .......... ......... ......., .... . .........? RÉSUMÉ. L´auteur traite les diverses formes de possession, en commun, des forets monténégrines. Ses considérations ne portent que sur des problemes purement législatifs. Ing. MIRKO ŠUŠTERŠIČ (Ljubljana): POOBLAŠČENI GOZDARSKI INŽENJERJI (INGÉNIEURS FORESTIERS CONCESSIONNAIRES) Po začasni uredbi o ustanovitvi inženjerskih zbornic in začasni uredbi! o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih iz leta 1924. so zlasti: pooblaščeni gozdarski inženjerji obstojali le na papirju, dokler jih zakon iz leta 1937. ni poklical v pravo življenje in jim ni pravilnik o njihovem delokrogu, ki je izšel leto dni za zakonom, ustvaril tal za njihovo delovanje. Morda noben zakon ni bil v narodni skupščini in senatu tako enodušno sprejet kot zakon o pooblaščenih inženjerjih in je to redek naš moderen in času ustrezen zakon, ki ni ostal samo v mrtvi črki, temveč se preliva v življenje. Če se omejim na gozdarsko stroko, ji je bila s tem zakonom pri znana neka važnost, ki jo zasluži, katere se pa naša široka javnost tuđi iz plasti intelektualcev še zdavnaj ne zaveda. Gozd kot naravna bio loška tvorba z vsemii svojimi svojstvi je tako izredne važnosti ne samo za naše narodno gospodarstvo, marveč za najširši narodni dobrobit, da je treba" kar najbolj omejiti svojevoljno razpolaganje posameznikov s to dobrino na škodo splošnosti, kakor tuđi čim bolj odstraniti nestrokov njaško upravljanje s tem prevažnim narodnim kapitalom. V tej težnji je ta zakon samo izpopolnil zakon o gozdih ter dvignil raven gozdar skega udejstvovanja na tako strokovno in kakovostno visino, kakršna pomembnosti gozda pritiče. Prelomil je za vselej s splošnim mnenjem, da je vsakdo poklican gospodariti z gozdom, ki se na svojem izprehodu slučajno zašeti med drevje. S pooblaščenimi! gozdarskimi inženjerji je ta zakon ustvaril insti tucijo, podobno oni, že prej poznani civilnih geometrov, notarjev itd., ki kot uradne osebe vrše neke odrejene posle pod nadzorstvom njihovih poloficielnih in prisilnih stanovskih zbornic. Preko teh so torej člani državi odgovorni za svoje delo tako strokovno kakor moralno, da vrše svoje strokovne posle javnosti v korist in s tem razbremene državne upravne oblasti. Kajti akti in dela, ki jih vrše člani takih zbornic, so uradni akti, katere državna oblast kot take priznava in jim daje uradno verodostojnost. V tem ravno leži najvažnejši moment teh institucij, ka 479 |
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 72 <-- 72 --> PDF |
ter´m pripadajo tuđi pooblaščeni gozdarski inženjerji. To se pravi, namiri take institucije je, držati strokovna (tehnična) dela na neki visini, na drugi strani pa tem delom in aktom dajatii urađen značaj strokovnotehnične pravilnosti, katerih ni treba od strani: oblasti sele preizkušati. Elaborat torej, ki ga predloži pooblaščeni gozdarski inženjer, za katerega po tem zakonu jamči osebno, moralno in materialno, in ga mora zaradi kontrole registrirati pri svoji! zbornici, vzame državna oblast neposredno kot vsak urađen akt v postopek in rešitev. Če na pr. predloži pooblaščeni gozd. inženjer gospodarski! nacrt kakega gozda v odobritev, pristojna oblast tega ob pregledu skladnosti z zak. predpisi brez nadaljnjega potrdil, ker je urađen žig in podpis poobl. inženjerja kot oblastveno priznanega strokovnjaka jamstvo, da je elaborat v tehničnem strokovnem pogledu v redu. Praktično odpadejo torej vse uradne komisije v terenu in event. preskusne kontrole na objektu in slično. S tem je nadzorna oblast na korist hitrega poslovanja z delom izredno razbremenjena. Le na ta način ima vsa ta institucija tuđi svoj »raison d´etre«, ki bi bila sicer nesmiselna in samo balast na vozu našega gospodarstva in javne uprave. Obenem je bila pa s tem zakonom v gozdarstvu izvedena tuđi zadnja konsekvenca načela delitve nadzora od uprave gozdov, ki je princip vsakega stvarnega in urejenega gospodarstva. Nikakor ni združljivo, da nekdo svoje lastno delo obenem nadzoruje in ocenjuje. To se je pa v gozdarstvu do sedaj bolj ali manj moralo goditi, dokler so na pr. pretežno večino gospodarskih načrtov in drugih elaboratov izdelovale uradne osebe, ki so drugi! dan nastopale kot nadzorna oblast. Ugovor, da gospodarske nacrte in predloge za sečnjo odobruje oblast druge stopnje, je sicer formalno pravilen, a dejansko na stvari nič ne spremeni1, ker končno nadrejena oblast preko referenta ne more. V primeru, da referent za odobravanje takih operatov te sam izdeluje, pa tuđi teoretično drži moja ugotovitev. Potreba izdelovanja načrtov in drugih elaboratov po strokovnem državnem osebju za privatne gozdove je bila utemeljena z argumentom, da poobl. inženjerjev mi, oz. jih je mnogo premalo, da bi bili kos temu poslu. To, na videz pravilno utemeljitev je ministrstvo svojčas tuđi uvaževalo in dalo državnemu osebju v tem pogledu naravnost pobudo za privatna dela. Dejansko pa je bilo tako, da poobl. gozd. inženjerjev ni bilo le zato, ker žanje ni bilo dela ih torej nobene eksistence, kar sem žc uvodoma omenil. To je v letu 1934. inženjerska zbornica v Ljubljani v predstavki ih ugovoru proti tozadevnem nameravanem razpisu ministrstva za gozde in rudnike br. 10.115 od junija 1934. glede razširjenja delokroga državnega strokovnega osebja na škodo poobl. gozd. inženjerjev, pravilno ugotovila in utemeljila v zgoraj navedenem smislu. Dokaz pravilnosti moje trditve in stališča zbornice je porast števila pooblaščenih gozd. inženjerjev po uveljavljenju novega tzd. zakona. Tuđi je zmotno mnenje, da bi poobl. inženjer ne smel imeti v svojem uradu pomožnega in strokovnega tehničnega osebja v poljubnem številu, po drugi strani! pa, da bi moral otvoriti svoj urad. Pri vsem tem pa je znano, da gozdarskega nadzornega osebja, zlastü v dravski banovini, silno primanjkuje in da so v tej banovini sreski gozdarski referenti z mnogo prevelikimi službenimi področji tako preobremenjeni zgolj s pisarniškimi posli in vsemi mogočimi statistikami, da njihovo pravo in najvažnejše strokovno nadzorno delo v terenu domala počiva. Jasno je, 480 |
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 73 <-- 73 --> PDF |
da ob preobremenjenosti osebje ni moglo in ne more vsemu kaj in zato so se tuđi mnogi; gospodarski nacrti zlasti po ncpoklicanih izdelovali šablonsko, zgolj na podlagi raznih tabel, brez prave poglobitve in razumevanja za problem, tako da so nastale namesto konkretnih načrtov mnogokrat fantazijske številke, s katerimi je bilo sicer zadoščeno mrtvi črki zakona, ne pa gozdovom, ki so ginili zaradi! nerazumevanja in špekulacije. Te moje glose se nanašajo na področje inženjerske zbornice v Ljubljani, ki se krije z območjem dravske banovine, kjer imamo prav posebno posestno strukturo gozdov. Izdatno je podpirala nadzorna gozdna banovinska oblast i´zdelovanja načrtov s tem, da je naložila okrajnim gozdarskim referentom, da so te izdelovali za posestva pod posebnim javnim nadzorom iz § 56 z. o g. — brezplačno — v kolikor jim je dopuščala služba. V Dravski banovini je namreč mnogo nadarbihskih in cerkvenih gozdov do 5 ha in le redko preko 20 ha velikih. Pri strogosti izvajanja z. o g. in njegovih pravilnikov ter naravnost nemogoču obremenitvi državnega nadzornega osebja (s tem vprašanjem se je bavilo na opetovano pobudo podružnice J. š. u. v Ljubljani tuđi Udruženje samo) bi bil moral biti novi zakon o poobl. inženjerjih in njegov pravilnik o delokrogu in iz vseh spredaj naštetih momentov simpatično pozdravljen, zlasti v strokovnem svetu. Žal ni bilo tako in poobl. gozd. inženjerji smo imeli nehote vtis, da se nas smatra kot neke tekmece in kruhoborce na tem polju. V interesu napredka gozdarstva bi pač bilo tesno sodelovanje gozd. nadzornih oblasti s poobl. gozd. inženjerji, saj je povsod polne roke dela. Vendar so se kopičili, odkar je stopil v veljavo zakon o poobl. inže-´ njerjih, akti o sečnih prcdlogih in slišati je bilo pritožbe, da vse delo zastaja, čemur da je kriv novi zakon o poobl. inženjerjih, ki s svojimii predpisii nalaga malim posestvom toliko izdatkov, da jih ta ne zmorejo. Prepričan sern, da bi to v živii praksi drugače izpadlo, če bi bilo ustvarjeno kolegialno sodelovanje nadzorne oblasti s poobl. gozd. inženjerji in medsebojno podpiranje v stvarnem strokovnem delu. Z dobro voljo bi! bila premagana z lahkoto ta navidezna trdota predpisa in prepričan sem, da niti en sam predlog ne bi bil v zaostanku. Žal do danes o kakem sodelovanju ni govora. Ne vem, kdo more biti ekspeditivnejši, tišti ki na neko delo caka, ali tišti!, kateremu druga služba vzame domala ves dnevni čas. Najmanj ima ta zakon tendenco, da bi razvoj gozdarstva in predpisano postopanje onemogočal ali otežkočal. Če so pa morali poobl. inženjerji in še morajo navzlic jasnemu zakonu in pravilniku držati križema roke, ni krivda zakona, temveč tendenčno in po večini popolno nerazumevanjc te institucije, ki jo namenoma predstavljaju za peto kolo pri vozu in zgolj za nepotrebno obremenitev prüvatnih žepov. Je pač neka »novotarija« in po naravi dana konservativnost si ne da rada motiti v tradicijah zaključenega kroga svoje miselnosti in udejstvovanja. Zato se je za čudo baš v strokovnem svetu rodula najprvo akcija za spremembo tega zakona ih ki se zrcali v letošnjem pooblastilu finančnega zakona, ki izjenoma za dravsko banovino okrnjuje neka določila zakona o poobl. inženjerjih, še preden jih je poklicana oblast v praksi preizkusila. In sicer je to izdelava elaboratov za gozdove iz § 56 z. o g. po državnem strokovnem nadzornem osebju do površine 50 ha ün izde 481 i |
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 74 <-- 74 --> PDF |
lava osnov za gozdove po kvalificiranih strokovnjakih, za katere so kot upravitelji nastavljeni — brez pooblaščenja. S prvim je porušeno načelo ločitve nadzora od uprave, za kar se je svojčas dravska banovina najbolj in pravilno borila, ter načelo, da je ilzdelövanje in presojanje elaboratov v eni roki nezdružljivo. Ražen tega je nemogoče, da bi bila ta dela pravočasno izvršena po osebju, ki niti uradnega dela kakor samo ugotavlja, ne zmaguje. Še manj bi bilo socialno zahtevatil, da bi to vršili brezplačno, do površine 50 ha. Stvarnega nacrta za gozde od 20 do 50 ha površine se ne da narediti preko noči, kdor pozna to delo. Če je pa dotični upravičen do honorarja, potem naj pa nosi tuđi vse konsekvence in odgovornosti avtoriziranega inženjerja, ki je pod nadzorstvom svoje zbornice in seveda tuđi! davkarije in naj ne bo uradno uprednosten za privatna dela. Jasno je, da z njim kot uradno osebo ne more konkurirati privatnik. Tuđi ne drži argument, da taka mala gozdna posestva, recimo iznad 10 ali 20 ha, ne zmorejo stroškov za predpisane nacrte, ki bi jih izdelovali poobl. gozd. inženjcrji. Žalostno bi bilo za te gozde, če bi za desetletko ne prenesli teh stroškov, ki bi na leto in po ha podeljeni znesli 5 do 10 dinarjev. Če so užitniki teh gozdov ugovarjali tej novotariji, je razumljivo, ker vsaka novotarija budi nerazpoloženje, najbolj pa so ugovarjali zato, ker nišo bili prav ali so ćelo napačno informirani. Če bi jim bilo jasno kakor jim je ta institucija na pr. za civilne geometre in notarje, bi ne bilo ugovorov. Z drugim pooblastilom finančnega zakona je pa porušeno temeljno načelo, ki predpisuje za vse obrate z neko kapaciteto pooblaščene inženjerje kot voditelje. Zakon je s to določbo dobro poudaril važnost strokovnega vodstva in odgovornosti in zato stavlja kvalificiranega^ upravitelja pod kontrolo zbornice v strokovnem in moralnem oziru. Še posebne važnosti je ta določba za gozdna veleposestva in lesne industrije, ki so često v tujih rokah in ki morajo po zakonu imeti kvalificiranega upravitelja. Za tako velika podjetja stroški za avtorizacijo in članarino sploh ne pridejo vpoštev in ni torej nobenega vzroka, da so se taka temeljna moderna načela porušila ravno in izjemoma za dravsko banovino, ki naj bi najbolje razumevala potrebe modernega in naprednega gospodarstva in kjer so take zaščitne določbe z ozirom na varstvo narodnega gospodarstva najpotrebnejše. Kdor pravilno razumeva tendenco tega zakona, bo v njem našel tuđi rešitev, kako popraviti veliko vrzel v določbah z. o g. ki na pr. na podlagi pravilnika za privatne gozdove do površine 2000 ha v dravski banovini (t. j . 90% vseh privatnih gozdov) pušča strokovno tehnično upravo popolnoma v nemar in iz vida, tako da z njimi lahko gospodari vsakdo ali pa nobeden. Poobl. gozd. inženjerji bi bili poklicani, da prevzamejo strokovno tehnično upravo teh gozdov, za katere bi morala biti z zakonom obligatorno a ne fakultativno predpisana tehnična uprava (§ 107 z. o g.). Končno pa ves nameravani efekt zakona izpremi v iluzijo uradno tolmačenje »področja nadleštva« iz prvega stavka § 18 z. o poobl. inž. (vsaj za dravsko banovino), da je namreč to področje — srez. Kaj pomeni za pooblaščenega gozdarskega inženjerja srez — posebej v dravski banovini — kot področje njegovega strokovnega udejstvovanja za njegovo eksistenco, je na dlani. Optimistično računam, da bi ga srez pov 482 |
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 75 <-- 75 --> PDF |
prečno na leto zaposlil 1—2 meseca. Tem manj spričo dejanskih razmer, ki sem jilh zgoraj omenil in posebej v dravski banovini spričo znanega pooblastila v fin. zakonu. Bistveno in glavno delo pooblaščenega gozd. inženjerja je po teritorijalni razprostranjenosti v primerü z drugimi strokami, silno ekstenzivno. Koliko gozdnih posestev, ki pridejo za njegovo delo v poštev, leži v enem srezu, če vseh 25 srezov dravske banovine nima niti 100 gozdnih posestev s površino preko 300 ha. Pooblaščeni gozđ. inženjer, ki se bavi izključno s temi poslil in nima druge zaposlitve, bo vsled tega po naravi dela stremel, da priđe s svojim stalnim sedežem v večje mesto, na sedež banovinske oblasti, kjer so vsil uradi, središče gospodarstva in prometnih zvez s podeželjem. Za njegova terenska dela, ki trajajo večkrat tedne pa tuđi mesece, ne igra oddaljenost 100, 200 in tuđi več km nobene vloge. Pa priđe uradno tolmačenje in omeji njegov delokrog na mestne drevorede, parke in vrtove, drugemu, ki ga je usoda slučajno posadila v srez, kjer praktično ni zanj dela, pa na njegov zelnik, če ga ima. V sesednjem srezu pa lahko njegove zakonsko zajamčene mu posle vrši državni uradnik, češ, na »področju nadleštva« ni pooblaščenega gozd. inženjerja s »stalnim sedežem«. Na podlagi takega tolmačenja sii državni uradnik lahko na svojem službenem področju cnostavno pridrži! vsa dela in zakon v praksi ostane zgolj papir. Gozdni posestnik ćelo lahko sam zahteva, po tem tolrnačenju, da njegov gospodarski nacrt izdela tišti, ki bo izvajanje tega tuđi nadzoroval. Pri tem obsega nadzorno področje enega gozdarskega referata 50.000 do 100.000 ha gozdov (v dravski banovini) z 10.000 do 2o.ooo gozdnimü posestniki. Poleg tega referent vodi gozdno propagando s predavanji, dečje dneve, tečaje ali! predava na šolah in zraven oskrbuje morda še kako gozdno drevesnico itd. Znabiti je poleg tega še strokovni svetovalec ali tehnični upravitelj na nekaterih gozdnih posestvih, je sodni! izvedenec, üzdeluje vse gospodarske nacrte in revizije izpod 50 ha iz § 56 z. o g., ki jih je morda par stotin, in po tem tolmačenju še vse gospodarske osnove, revizije itd. večjih posestev na njegovem področju. Po vsem tem se zdi, kot da je bil zakon o poobl. inženjerjih ustvarjen zgolj za to, da pokaže, da so poobl. gozd. inženjerji peto kolo pri! vozu narodnega gospodarstva in javne uprave. Dvomim, da je zakonodavec v § 18 tega zakona i´mel v mislili tolmačenje, ki bi imelo lahko za posledico prakso, kakršno sem zgoraj naznačil. Pa četudi bi se tolmačenje spremenilo tako, da se krije »področje nadleštva« s področjem sreskega gozdarskega referenta, se stvar bistveno ne spremeni1. Po duhu zakona bi vsaj tolmačenje za poobl. gozd. inženjerje kot področje moralo pomeniti banovino — vsaj za dravsko — ali pa bi odrejeno področje moralo obsegati neko minimalno število gozdnih posestev, ki spadajo izključno v delokrog pooblaščenega gozdarskega inženjerja. Kak smisel ima ustvarjati stan brez delokroga — kmeta brez polja, ribiča v puščavi. Na ta način jemlje tolmačenje zakona to, kar daje zakon sam. Tega pa ta moderen ih resen zakon gotovo ni nameraval. 483 |
| ŠUMARSKI LIST 8-9/1939 str. 76 <-- 76 --> PDF |
Pri reševanju teh problemov bi bilo pa treba na eni strani pooštriti predpise za dosego pooblaščenja glede večletne dejanske prakse v vseh gozdnih in lešo industrijskih panogah gospodarstva, na drugi strani pa gozdarskemu nadzornemu osebju zagotoviti tako eksistenco, da se lahko mirno in temeljito posveti svoji in zgolj nadzorni strokovnii službi v terenu. Nadzorna oblast sama bi morala v interesu gospodarstva propagirati institucijo poobl. gozd. inženjerjev in jih čim bolj pritezati k sodelovanju zlasti tam, kjer oblast sama težko poseže v razvoj zaradi neprožnega državnega aparata, ki s svojimi pravilniki in predpisi nikakor ne dohaja koraka časa. Ne zakon o poobl. inženjerjih je potreben novelizacije, temveč v izdatni meri zakon o gozdih, ki bi se moral poleg drugega spremeniti v okvirni zakon, da bi mogel ustrezati svojemu pravemu namenu. RÉSUMÉ. L´auteur traite ici quelques problemes de la profession des Ingénieurs forestiers concessionnés en Yougo-Slavie. Prof. Dr ĐURO NENADIĆ (Zagreb): AUSTRIJSKA KAMERALNA TAKSA I NJEN 150-GODIŠNJI JUBILEJ (150 ANNÉES DE LA „TAXATION CAMERALE AUTRICHIENNE") Prošle, 1938 godine navršilo se 150 godina od postanka metoda Austrijske kameralne takse, koji čini temelj normalno-zališnim metodima za određivanje visine godišnjeg etata šuma. Od interesa će biti za nas, ako ukratko izložimo historijski postanak i podvučemo važnost ovog metoda za razvitak nauke o uređivanju šuma. Pri tomu ćemo se držati izvoda iz članka prof. dr. tog. Eduarda Kratscha-Reichstadta : »150 Jahre österreichische Kameraltaxationsmethode« (Tharandter forstliches Jahrbuch, 1939, Heft 2, S. 104). God. 1782, za vladavine Josipa II (sina Marije Terezije), počeli su se dokidati katolički! samostani u bivšoj Austro-Ugarskoj monarhiji. Prostrane šume i poljoprivredna zemljišta tih samostana uzela je država u svoju upravu. Ona je ta imanja procjenjivala i prodavala u korist novoosnovane »Vjerozakonske zaklade rimokatoličke crkve«. Tako je činjeno i u Hrvatskoj, gdje su velika bogatstva reda Jezuita zaplijenjena i u korist »Vjerozakonske zaklade« privedena. Vrijednost šuma u to vrijeme određivala se po upotrebnoj vrijednosti! starih sastojina. Pošto su u času procjene imale vrijednost samo stare i za sječu zrele sastojihe, to vrijednost mladih sastojina kao i vrijednost zemljišta nisu uopće dolazile u račun. Između državnih organa, koji su šume procjenjivali, dolazilo je do čestih suprotnosti i nesporazumaka. To je dalo povoda za izdanje posebne uredbe, kojom je propisan način procjene vrijednosti samostanskih šuma. Ta je uredba 484 |