DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu




ŠUMARSKI LIST 9/1936 str. 44     <-- 44 -->        PDF

LIČNE VIJESTI


t Ing. ANTON SODNIK,


poobl. ci,v. šum. inženjer, strokovni šumarski referent v p., upravitelj, kapetan I. kl.


v. r., član odbora podružnice J. Š. U. v Ljubljani itd.
Prav med nas je segla smrt po tovariša z dunajske »Bodenkulture« osemnajstega
mestnega okraja.


Tedaj smo stali mladi v prvem ognju visokošolskih brucoških izpitov in praznovali
smo s starimi bajtami petletnico našega akademskega društva »Kras«, ki je s hrvatskim
»Lipo« in srbskim »Srba agronoma« bratsko delilo streho, tako da je bilo med
nami že tedaj izvedeno jugoslovansko zedinjenje. Četrt stoletja je tega! V Gersthofu
na proslavi je povzel besedo starešina, tovariš ing. Anton Sodnik, z društvenim trakom
v barvah slovenske trobojnice preko prsi in opisal kot ustanovitelj rojstvo in življenje
akademskega društva »Kras« — absolvirani pravnik, inženjer, mlad, visok dovršen
mož, ki gre poln idealizma, znanosti, energije in zdravega optimizma v življenje. S spoštovanjem
smo ga poslušali bruci, resni so bili stare bajte...


Pa je udarilo med nas nekaj let pozneje, ko smo bili bruci stare bajte. Mednarodna
vojna nas je razkropila širom sveta. Nismo si segli v roke, nismo si rekli zbogom,
ko nas je razteplo na vse vetrove´. Kajti v duhu se nismo razšli. Naš društveni
trak nas je trdno vezal v jugoslovansko idejo, ki nam jo je tedaj potrdil starešina
Sodnik na daljnjem in tujem Dunaju in nam jo izročil na pot.


Tak, s simboličnim trakom preko prsi je tuđi on hodil Golgoto vojne. Pustiti je
moral komaj dobro začeto delo svojega pokliča na kršnih obalah Dalmacije in potegnuo
ga je v strahotne vrtince človeškega klanja, kjer ga je zalezla s svojim strupom
malarija, da bi zlomila moči mlađega borca za našo idejo, ker ga ni zmogla krogla.
Toda silna volja je premagala bolezen, ki je kakor Hydra redila svojo zalego in po
vojni se je vrnil v že´ svobodno naše Primorje, kjer je nadaljeval s strokovnim svojim
deldm.


Toda zla usoda ni počivala. Z vojno ni bil končan križev pot, ki je znova začel,
ko se je vrnil v svojo ožjo domovino. Majhne zadušljive razmere so tlačile duha ambicioznega
strokovnjaka, širokih obzorij. K temu je pritegnila nesreća v njegovi hiši
in družini. Tegobe in skrbi za kruh ljubljenim svojcem in za njihovo in lastno zdravje
so glodale in rušile notranjščino skromnega in plemenitega tovariša — slovenskega
intelektualca. Ni tožil, lé tih in zamišljen je hodil s svojo tugo in bolečino. Pri vsem
tem pa je imel prostora v srcu za tujo nesrećo in bodrilne besede in dejanje za svoje
tovariše in prijatelje, ki so omagovali in jim je težko življenje jemalo pogum.


In da bi bila mera zvrhana, ko mu je brezposelnost vzela kruh za družino, ga
je bolezen vrgla na posteljo. Gnev in skrb sta zlomila njegov odpor, da je postal plen
bolezni in je komaj 51 let star omahnil kakor Ikarus s strtimi krili s svojega življenskega
poleta dne 6. avgusta 1936, truden v naročje večnosti.


Čez četrt stoletja nam je spregovoril starešina zopet, tih in negiben kakor spomin
in opomin s svojim simboličnim molkom. Umrlo je krepko, plodovito drevo, ki je
koreninilo v domači zemlji! Domovina, kje si?


Niti v roke si nismo mogli seči ob jami, kjer sta utonila zadnji up in opora
-težko preizkušane nesrečne družine, kjer je zapustil starešina svoje bruce . . .


Dragi tovariš, če je pokoj posmrtno plačilo, Ti je prisojen sedaj v večnem snu!


M. Š.
502