DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 81 <-- 81 --> PDF |
nabiranje tekočin na dnu, prepih v eno smer itd., ali pa zunanji kot n. pr. veter, deževje, hud mraz itd. — V takih slučajih mora oglar zadrževati, ker gre prehitro in pospeševati prepočasno kuhanje s smiselnim nameščanjem, zapiranjem in odpiranjem lukenj na eni ali drugi strani, da spravi kuhanje zopet v pravilen tek. »Dim bom dal«, »dim bom vzel«, se izraža oglar. Kuhanje je spočetka počasno, hitrost se pa vedno stopnjuje in je največja pri kuhanju vznožja kope. Ne sme biti prepočasno in tudi ne prehitro, da ne nastane prežgano oglje. Pravo srednjo pot je pa težko zadeti; pri tem se pač pokaže spretnost in izkušenost oglarja. Sokovi, ki izhajajo pri kuhanju iz drv, se izcejajo na dno kope. Pri slabem kopišču poniknejo v zemlji, pri dobrem, čvrstem kopišču pa se nabirajo ob notranjem robu in ovlažijo prst ob vznožju kope. Treba jih je izpustiti iz kope, ker vplivajo sicer kvarno na kuhanje. Tik ob zemlji napravi oglar v to svrho nekaj lukenj; ko tekočina izteče, jih hitro zapre in po potrebi ponovno odpre. Tekočina je rjavkaste barve in sestoji povečini iz lesnega octa in katrana. Ti postranski proizvodi pri kuhanju oglja se tako brez koristi izgubijo. Pri srednje veliki kopi traja poogljevanje glave okoli 4 do 6 dni, od ramen do sklepa okoli 3 do 4 dni in pod sklepom okoli 6 do 7 dni. Odvisno je od vrste in kakovosti drv, načina zlaganja, izkušenosti, pazljivosti in vestnosti oglarja, od vremenskih prilik in drugih okolščin. V pasu oglenitve se prst zelo segreje.in postane sipka. Često se vsiplje med kuhanim ogljem v kopo, pri čemer nastajajo v prsti luknje, tzv. muše (n. Riesellöcher). Treba jih je čimprej zamašiti s prstjo, ker sicer vleče skozi nje in se oglje lahko vname. Razen tega zasiplje lahko prst v kopi dele drv, da se ne pooglijo do kraja in nastanejo tzv. ogorki ali govnice (karbine). Govnice nastajajo posebno ob vznožju kope, bodisi kot ostanki spodnjih koncev drv pri kopi brez pôda, ali kot ostanki pôda. Pihanje ali bruhanje kope (sh. praskanje; n. Schütten des Meilers). Dokler se kuha glava, je kopa »na pihanju« kot pravi oglar. V tem času se namreč večkrat zgodi, da odvržejo v glavi nabrane vodene pare in plini vsled prevelikega pritiska prsteno prevleko na vrhu ali se pa plini vnamejo in odvržejo pokrov. Kmalu po začetku kuhanja v glavi je opaziti, da se začne kopa »potiti«, kar izvira od hlapljivih proizvodov, ki se kondenziraju v prsti. To je dokaz, da se je kuhanje dobro razvilo, ob enem pa tudi znak za nevarnost pihanja. Če nastane pri zelo mokrih drveh nanagloma prehuda vročina, se tudi vodne pare in plini naglo razvijajo. Pri dovoljnem številu dimnic uhajajo hlapovi skozi nje, če jih je premalo, če ne vlečejo dobro oz. če so prenizko nameščene, pa se nabirajo na vrhu kope in ako postane njih napetost prevelika, kopa »pihne« ali »bruhne«. Ko se nedostatek odstrani, se kuha kopa pravilno dalje. Včasih se pa huda vročina v kopi venomer vzdržuje, posebno če vleče preveč skozi kopišče in se razpihuje žerjavica; razvija se mnogo plinov, ki se lahko vnamejo in raznesejo vrh kope. Znan mi je slučaj, da je postavil oglar v skalnatem kraškem svetu kopo nad jazbino. Čeprav je isto dobro pokril, je vseeno skozi tlo enostransko vleklo, pa mu je kopa 15 krat pihnila. 297 |