DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 79 <-- 79 --> PDF |
V pasu oglenitve torej ni ognja niti žerjavice. Dokaz temu je tudi dejstvo, da niti mah na drveh ne zgori, temveč le poogleni. Pač pa se pokaž e ža r kmalu, če kopo odpremo in pripustimo prepih; nastane ogenj in če ga pustimo, dobimo mesto oglja pepel. Temperature nad 280° C vplivajo kvarno na oglje. Nastane tako zvano prežgano ali pregnano oglje, ki je lahko in se zelo drobi. Takšno manj vredno oglje dobimo vedno ob strženu, kjer so bile visoke temperature za časa gorenja. Oglarji imenujejo to pregnano oglje okoli stržena »strženina«. Kuhanje ravna oglar z odpiranjem lukenj (sh. rupe; n. Räume oder Register), ki jih napravi z luknjačem (n. Raumstecher) v prsteni prevleki. Po njih svrhi razlikujemo dvoje vrst lukenj: zračnice (sh. vazdušne rupe; n. Fussräume), ki služijo za dovajanje zraka v kopo in dimnice (sh. dimne rupe; n. Rauchlöcher) za odvajanje dima iz kope. Zračnice napravijo na Slika 8. Začetek oglenitve. vznožju kope pri tleh v krogu v enakih presledkih (nekaj že pri zažiganju). Oglarji jih nazivajo različno: duške, dušniki, podnice ali na kratko podne. Dimnice, nazvane ponekod na kratko dime, pa napravijo na pobočju kope. Pri napravi lukenj poskušajo zadeti z luknjačem med dve poleni, da lahko vleče. Začetek oglenitve ugotovi oglar po tem, da mu pri hoji po kopi okoli stržena pod nogami zahrešči. Kuhano oglje se namreč pod njegovo težo drobi in seseda. Oglar pravi temu »kopa lomi«. Ko začne lomiti na vrhu okoli stržena, je prišel čas, da spusti dim. Na glavi, pri srednjeveliki kopi nekako v sredi med strženom in ramenim, napravi v krogu dimnice (glej sliko 8). Iz teh lukenj začne prihajati dim; ta se razlikuje nekoliko po vrsti in kakovosti lesa, ter je tudi pri raznem vremenu različen, predvsem pa je barva dima znak za potek oglenitve. V začetku je belkast, ker je pomešan z vodenimi parami, nato prehaja v sivo, rjavo in modro 295 |