DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 76 <-- 76 --> PDF |
premalo prsti. Debelina te prsti znaša n. pr. za srednje veliko kopo pri stari zemlji v poletnem času na vznožju okoli 7 cm, v ramenih in glavi pa 10 do 12 cm, v zimskem času pa za polovico več. Pri novini mora biti prevleka dvakrat debelejša. Pri velikih kopah oglar pri črnjenju ne doseže z lopato do vrha. Zato si napravi v takem slučaju oder ali stol (n. Gestiibetisch), ki ga pomika okoli kope in s katerega obmetava kopo s prstjo. Pri črnjenju prislanja oglar sproti k kopi krog in krog debele cepanice v razdalji 2—30 cm drugo od druge, ki naj držijo prst ob kopi. Imenujejo jih »obstavljači« (n. Rüste). Pri malih kopah zadostuje le ena vrsta obstavljačev, pri večjih kopah pa postavljajo na spodnje še zgornje obstavljače (n. Unter- und Oberrüste). Časih, če je zelo suho, položijo na spodnje obstavljače cepanice počez, t. j . napravijo vzporedno s tlom okrog kope obroč iz cepanic, ki se imenuje »polica«. Šele na to postavijo gornje obstavljače. Polica zadržuje sipko suho prst, posebno pri nalivih, da se ne vsiplje k vznožju kope. Kopo pokrijejo s prstjo čez in čez, le strženova odprtina ostane zaenkrat nepokrita; skozi stržen namreč kopo vžgejo. Ko je kopa pokrita s prstjo in obložena z obstavljači, je gotova, da se more prižgati. Oglar pravi »kona je črna«. Slika 5. Postavljanje kope. | — Foto Sevnik. Zažiganje kope. Potek samega poogljevanja je pri vseh stoječih kopah enak, in to v glavnem sledeči: V središču kope na dnu stržena, imenovanem ognjišče (sh. ognjište; n. Quandel), se kopa zažge. Od tod se ogenj po strženu dvigne do vrha kope in oglenitev ali kuhanje se začne na vrhu, to je v glavi kope; iz glave se spušča pri pravilnem poteku enakomerno in prilično vzporedno s tlom do temelja kope. Zažiganje (sh. pripaljivanje; n. anzünden, »Feuer geben«) se vrši pri raznih oblikah stoječih kop na razne načine; pri opisanem načinu se vrši skozi odprt stržen, ponekod pa tudi skozi kanal pri tleh od oboda do središča kope, ki ga napravi oglar pri zlaganju prvega sklada. Vsi načini pa imajo skupno to, da se vrši zažiganje na dnu kope v središču, gnezdu oz. ognjišču. 292 |