DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 72 <-- 72 --> PDF |
kalnica (t. j . raven lesen drog, ki služi za žokanje v kopo), kobila za tehtanje oglja (ki si jo napravi oglar sam v gozdu; na to kobilo obesi tehtnico), sani (za dostavljanje drv do kope in oglja do nakladališča). Naprava kopišča. Ko so na poseki drva pripravljena, poišče oglar pripravna mesta za postavljanje kope. Prostor izbere tako, da lahko dostavi nanj čim več drv s čim manjšim trudom, da lahko oskrbuje več kop naenkrat, ter da je odvoz oglja lahek. Raven prostor, na katerem se postavi kopa, se imenuje kopišče (sh. upina ili ugljište, n. Kohlenstätte). Velikost kopišča se ravna po terenu in velikosti kope, ki jo namerava postaviti. Za srednje veliko kopo je potrebno n. pr. kopišče s premerom okoli 10 m. Čim več prostora, tem lažje delo. Na pobočjih je pa treba mnogokrat zasekati na eni strani v hrib, na drugi pa napraviti nasip, zid ali tudi oder iz debel. Od kopišča je zelo odvisen potek poogljevanja, pa ga zato dober oglar zelo skrbno napravi. Najprej izravna prostor, odstrani vse panje, korenine in kamne, nato pa nasuje sloj zemlje v debelini do 50 cm, iz katere odstrani z grabljami vse koreninice, mah, kamenje in les, da postane zemlja čimbolj enakomerna. Po vrhu potolče zemljo s tolko. Najboljša zemlja za kopišče je ilovica, ki se da dobro zbiti, da ne nastame skoz i tla preveč prepiha. Kopišče se proti sredini, kjer se bo nahajalo središče bodoče kope, nekoliko dvigne, toda samo toliko, da voda oz. tekočine iz kope lahko odtekajo. Nagib znaša povprečno 5%. To je potrebno tudi radi pravilnega poteka poogljevanja. Če se nahaja kopišče na pobočju, je treba napraviti mimo kope proti hribu jarek za odtekanje vode pri deževju. Z novim kopiščem je veliko dela, pa zato oglarji radi uporabljajo stara kopišča. Tudi poogljevanje je lažje na starem kopišču kot pri »novini«, kakor pravijo oglarji novemu kopišču z novo zemljo. Slika 3. prikazuje staro kopišče. Ko je kopišče gotovo, začne oglar z dostavljanjem drv. Iz bližine jih kar meče ali nosi do kopišča, od daleč jih pa vlači na saneh, spušča po rižah, dovaža z vozom ali tovari s konjiči. Nato začne staviti kopo. Postavljanje kope. Po velikosti razlikujejo naši oglarji: »mulec« (sh. mulac) t. j . kopa, ki vsebuje približno 10 prm. drv in na dnu ima premer do 5 m; »mala kopa«, ki vsebuje 10 do 40 prm. drv s premerom na dnu od 5 do 6.5 m; »s r e d n j e velika k o p a«, ki vsebuje 40 do 80 prm. drv s premerom na dnu 6.5 do 8 m in ima višino od povprečno 2.6 m; »velika kopa«, z vsebino nad 80 prm. drv in s premerom na dnu od 8 m navzgor. Večje kope po 120 prm. in več vsebine delajo redkokdaj. Mulci imajo po 1 sklad drv, male in srednje kope po dva, velike kope po tri. Velike kope v potujočem oglarstvu niso priljubljene, najrajše stavijo srednje velike kope. Pri dani množini drv zahteva sicer postavljanje manjših kop več dela kot pri velikih, toda poogljevanje v njih je lažje, tudi dajo razmerno več prvovrstnega oglja. Slika 4 predstavlja vertikalni presek skozi kopo, pripravljeno, da se zažge. Glavni deli so poimenovani po delih človeškega telesa. Na sredini urejenega kopišča zasadi oglar običajno v obliki trikota s stranicami okoli 25 do 30 cm (pri poogljevanju svežega lesa je raz 288 |