DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 5-7/1936 str. 69 <-- 69 --> PDF |
in vnovčenja oglja, ter končno prispevati z izrazi zbranimi med slovenskimi oglarji, k strokovni šumarski terminologiji. Iz velike množine istovetnih oznak sem izbral dotične, ki sem jih smatral za najznačilnejše in slovenskemu izražanju najprikladnejše. Kakor v navedeni narodni pesmi, tako se je tudi v narečju oglarjev udomačilo nekaj tujih besed. V glavnem so pa strokovne oznake naših oglarjev izredno svojske in značilne. Zasledil sem med njimi celo nekaj takih, za katere nisem mogel najti v zelo razviti nemški literaturi istovetnih izrazov. Za oglenitev lesa so običajne pri nas oznake: kuhanje, žganje, paljenje oglja (sh. žeženje uglja, paljenje ugljena, kadenje čumura; n. kohlen, Kohlen brennen). Najrazširnejši in tudi najsmiselnejši je izraz »kuhati« oglje, ker les v kopi ne gori, temveč se v njej pod vplivom toplote, pare in plinov res nekako kuha, da nastane iz njega oglje. Srbohrvatske izraze sem vzel iz knjige »Iskorišćavanje šuma« od Dr. A. Ugrenovića in iz člankov »Kadenje čumura u uspravnim žežnicama« od prof. Drag. Veselija objavljenih v »Šumarskem listu« leta 1913 in v mesečnem glasniku »Bosanski šumar«. Nemška literatura o oglarstvu je obširnejša. Izmed večjih del omenjam le nekatera: »Anleitung zum Verkohlen des Holzes« Edmund v. Berg; »Die Holzverkohlung und der Köhlereibetrieb« Ferdinand Denz, ter »Tafeln zur Berechnung der Kubikinhalte stehender Kohlenmeiler« Emil Böhmerle. Krajši sestavki se nahajajo v raznih učnih knjigah, leksikonih, enciklopedijah itd. Strokovna glasila pa tudi često prinašajo članke in notice, nanašajoče se na uporabo oglja v raznih panogah tehnike. Gozdno gospodarstvo v Dravski banovini je zelo mnogolično, predvsem glede velikosti gozdnih posestev, vrste lastništva, krajevnih razmer in drugih okolnosti, kar vpliva na obeležje oglarstva v raznih krajih. Nekatera velika gozdna posestva (okolo in nad 1000 ha) imajo urejene oglarije, t. j . vodijo oglarstvo v svoji lastni režiji, prodajajo oglje domačim tovarnam in trgovcem izvoznikom, ali ga pa izvažajo sama na veliko iz države. Srednji in mali posestniki pa prodajajo običajno les trgovcu z lesom, ki da izdelati iz manjvrednega lesa oglje in to prodaja oz. izvaža bodisi sam, ali pa ga odda izvozniku; često pa dajejo tudi sami posestniki izdelati ostanke od prodanega tehničnega lesa v oglje, ki ga prodajo izvoznikom. Dogaja se pa tudi, da kupijo oglarji les od gozdnih posestnikov, ga pooglijo in nato prodajo oglje prekupcem, izvoznikom ali pa kovačem, ključavničarjem in drugim malim odjemalcem v bližnjem okolišu. Moje popisovanje oglarstva se nanaša predvsem na urejene oglarije, ki imajo organizirano proizvodnjo, prevoz in vnovčevanje oglja. Takšne oglarije zaposlujejo povečini stalne oglarje, ponekod po več generacij, pa predstavljajo vsled tega najbolj spopolnjeno oglarstvo v Sloveniji. Dandanes se izdeluje oglje povečini le iz ostankov pri izdelavi raznih tehniških sortimentov, nadalje iz krivenčastega in poškodovanega lesa, ter drobnega lesnega materijala od preredčenj in čiščenj. Tako oglarstvo, ki sledi večinoma vsakoletnim sečnjam, imenujemo »potujočo oglarijo« (sh. pokretno ugljarenje; n. Schlag- oder wandernde Waldkohlung); kope se postavijo skoro vsako leto na drugem mestu v posekah. Po nekod pa se stekajo večje množine lesa skozi daljšo dobo na isto mesto, tako n. pr. 285 |