DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 2/1934 str. 24 <-- 24 --> PDF |
RUŠJE (PINUS MONTANA). Slika borovih gozdov v banovini ne bi bila popolna, če se ne bi ome nilo rušja, katerega nazivajo tudi ruševje, ruš, gorski bor, pritlikavi bor in košutje. V Dravski banovini se nahaja rušje, ki ima navadno ležeče deblo in ki pripada po obliki storža k podvrsti pinus montana var. mughus Wilk. Naš prirodoznanec S e i d 1 ga prišteva med rastline grmovnatega alpskega pasa in ga popisuje značilno s sledečimi besedami: »Čudovito se je prilagodil pritlikavi gorski bor ali ruš (pinus mughus). Prisposobljen je bolje kakor smreka in bolje kakor macesen. Ruš je do 2 m in čez visok grm ali grmasto drevesce. Deblo mu ostaja nizko pri tleh in se v loku dviga ; navadno že tik nad podlago se razrašča na mnoge veje. Kjer je podlaga položna, ležijo veje po tleh zleknjene na vse strani kakor kače, le konci se jim dvigajo kvišku. Na vesinah se obračajo veje vse naprej nizdol po pobočju, konci pa v loku prirastejo kvišku. Veje so žilave in prožne. S takimi uredbami se je ruš izborno zavaroval zoper navale usode. Sneženo breme mu ne polomi vej, le še bolj jih pritisne ob tla, s tem se hkratu uspešno odtegujejo zimskim viharjem; kadar spomladi sneg skopni, se konci vej prožno dvignejo, godi se nekako isto, kakor če vrtnar jeseni vrtnico prikloni da tal ter ji vrh pokrije s slabim prevodnikom toplote za čez zimo, spomladi pa ga oprosti odeje in zopet dvigne; ampak ruš izvršuje vsa ta opravila samotvorno. Tudi vihar ne polomi rušju vej, le izlekne jih v svoji smeri. In kadar drvi sneženi plaz preko rušja, ga ne izdira iz tal; ruš si varuje tla pod seboj, svojo last, s krepko zasidranimi koreninami; veje pa, ker rastejo večinoma v smeri proti nižavi, se pripognejo pod drevečim plazom pokorno do tal, in se potem ravnodušno zopet stremijo pokoncu. Z gostimi vejami, ki so obrasle z obilnimi iglami, zastira ruš tla pod seboj, da varuje vlago v tleh in brani suši. Vrednost vseh teh ukrenitev se še pomnožuje, ker ruševi grmi navadno ne rastejo posamič; združujejo se v skupine ter sestavljajo nizke gozdiče in gozdove. Slabo je naletel, kdor je zašel v tak, dasi pritlikav gozd! Negotovo mu stopa noga na ležeča ruševa debla in veje, ki se pod stopom zibljejo in izmikajo, da noga zdrkne in se raščeni v gosti mreži vej kakor v pasti. S trudom je treba pripogibati in razmikati veje, ki štrlijo človeku nasproti in rastejo križem; le počasi se prihaja naprej, ko lakti odpirajo v gošči vrzeli, ki se za korakom sproti zapirajo. In kadar se človek izmučen ustavi ter ozre okoli sebe, zapazi, da ga na daleko okrožuje prostrano morje temno zelenega ruševega vejevja. Količkaj obsežnega rušja se vsako izogiblje in v marsikateri istiniti rušev pragozd še nigdait ni stopila človeška noga. Taki neprehodni gozdovi celo zabranjujejo plazove, snežene in kamenene, in zadržuje preko njih dreveče plazove, da ne razrijejo tal in ne zakotaljajo kamenja. Skromnemu in neizmerno žilavemu rušu so dobra vsakršna tla, naj si bodo prstena ali kamenita, položna ali strma. Prostrani rušovi gozdovi se nahajajo v .lulskih Alpah na visokih planotah, ki se širijo nad gozdno mejo (Komna, Dleskovška planota, planota ob Dolgi njivi in Krvavcu). Neizbirčno je zasedel ruš skalnata pobočja nad gozdno ločnico, naj se bodo prisojna ali odsojna. Njegove goste naselbine se nam kažejo kakor temni otoki v jasnem skalnatem morju in tvorijo ostro barveno nasprotje belim ali svetlo sivim skalnim stenam, ki so jim okolica. Tudi manjše police ali stopnje in najmanjši pomoli po strmih skalnatih stenah so naseljeni 54 |