DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 2/1928 str. 28 <-- 28 --> PDF |
ZAKONARSTVO, POLITIKA I ADMINISTRACIJA Upravno sodišče v Celju je 9. novembra 1927. na tožbo X. Y. industrijalca v N.. ravnatelja rudarske družbe »N« y N. po dru N., odvetniku v N. zoper odločbo rudarskega glavarstva za Slovenijo v Ljubljani z dne 1927., št., glede zastopstva v rudarskih stvareh brez javnega naroka, katerega sta se stranki odrekli na podstavi pribavljenih upravnih spisov v nejavni seji razsodilo tako-le: Tožbi se ugodi in izpodbijani upravni akt razveljavi zaradi nezakonitosti. Razlogi: V N. stanujoči X. Y., ravnatelj rudarske družbe »N« v N. je prijavil okrožnemu rudarskemu uradu v N. drja N., odvetnika v N., za pooblaščenca za vse pravne posle, ki se tičejo N. kot ravnatelja te družbe v smislu § 188. občega rudarskega zakona. Okrajni rudarski urad z odlokoin od 1927., št., ni1 priznal drja N. za pooblaščenca imenovanega direktorja, češ da se za pooblaščenca rudarskih podjetij priznavajo le avtorizirani rudarski inženirji. Zoper ta odlok se je X. Y. pritožil na rudarsko glavarstvo v Ljubljani, ker izpodbijani odlok ni imel pouka o pravnih sredstvih in ker je pooblaščenec po § 188. o. r. z. upraven organ. Rudarsko glavarstvo v Ljubljani je izpodbijani prvostopni odlok deloma razveljavilo in na osnovi čl. 8. točka 5. pravilnika o pooblaščenih inženjirjih rudarske in topilniške stroke odločilo, da sme zastopati dr. N. ravnatelja rudarske družbe »N« v vseh meščanskopravnih civilnopravnih poslih, dočim sme v tehniških poslih in v poslih tehniškc-administrativne službe rudarske stroke pri pristojnih oblastvih, kamor je prištevati tuđi vse posle rudarskopravne prirode, zastopati ravnatelja le pooblaščen inženjer. Proti tej odločbi, ki je bila odpravljena na X. Y. na dne 1927., je le-ta dne 1927. in torej v odprtem roku vložil tožbo na upravno sodišče. V tej tožbi navaja tožitelj, da toženo upravno oblastvo ni pravilno uporabilo zakona in zakonitih uredb in da so se v predhodnem upravnem postupanju kršili prcdpisi postopka, kajti 1. zastopanje strank pred rudarskimi oblastvi nikakor ni izključno pridržano pooblaščenim inženjerjem; 2. v pritožbi uveljavljcnega nedostatka glede pouka o pravnih sredstvih pritožno oblastvo ni saniralo; 3. tožitelj sploh ni zahteval od rudarskega oblastva izreka, da ga sme v vseh meščanskopravnih poslih zastopati odvetnik, vendar pa je bil njegov predlog glede zastupanja v poslih po rudarskem zakonu v celosti zavrnjen in se torej pritožbi ni deloma ugodilo. V danem primeru ni zadržkov v smislu čl. 24. zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih in torej ni bilo povoda, da bi se tožba kar kratkomalo z odlokoin zavrnila zaradi nedopustnosti. Pri presoji tožnih točk je upravno sodišče nastopno preudarjalo: Po, § 188. občega rudarskega zakona od 23. V. 1854., avstr. drž. zak. št. 146., morajo rudarski podjetniki, ki ne stanujejo v okraju rudarskega oblastva prijaviti v tem okraju stanujočega pooblaščenca, ki naj oskrbuje upravo. Ta predpis velja tuđi za rudarske družbe, kojih direktor stanuje izvun okraja rudarskega oblastva. Pred vsem je treba preiskati, ali pravilnik o pooblaščenih inženjerjih rudarske in topilniške stroke, rudarskih geologih in kemikih, na katerega se opira izpodbijana odločba rudarskega glavarstva, sploh še velja. Na osnovi čl. 14. uzakonjene uredbe od 27. VI. 1921. o izpremembah in dopolnitvah uredbe o ustroju ministrstva za šume in rudnike je namreč izdal minister za šume in rudnike pravilnik o pooblaščenih inženjerjih rudarske in topilniške stroke, rudarskih geologih in kemikih od 15. I. 1923., Služ. Nov. št. 61. Ta pravilnik pa je, kar se tiče pooblaščenih inženjerjev rud. in topil. stroke, izgubil moč in veljavo, in velja 90 |
| ŠUMARSKI LIST 2/1928 str. 29 <-- 29 --> PDF |
je še za rud. geologe in rud. kemike. Cl. 118. fin. zak. za 1. 1924/25. je namreč ministra za gradbe pooblastil, da srne sporazumno z min. svetom predpisati začasno uredbo o ustanovitvi inženjerskih zbornic, ki bo imela moč zakona, dokler se ne uzakoni v narodni skupščini. Dalje se je s čl. 119. istega zakona minister za gradbe pooblastil, da srne sporazumno z ministrskim svetom predpisati začasno uredbo o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih v kraljevini SHS, ki bo imela moč zakona, dokler se ne uzakoni v narodni skupščini. Da bi se ta pooblastitev ne nanašala tuđi na pooblaščene rudarsko-topilniškc. inženjerje, je povsem neosnovano. Ker se pooblastitev za izdajanje uredbe ne omeji morda le na one skupine inženjerjev, opravljajočih posle, spadajoče v upravno grano min. za gradbe, marveč tuđi na inženjerje drugih skupin (na pr. rudarske in topilniške inženjerje, šumarsk e inženjerje, kulturno-tehniške inženjerje), zlasti zavolio tega ni smel minister za gradbe sam, izdelati uredbo, marveč je bilo treba sporazuma z min. svetom in je min. svet na osnovi teh pooblastitev sporazumno z ministrom za gradbe izdal začasno uredbo o ustanovitvi inženjerskih zbornic in začasno uredbo o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih od 8, X. 1924., Služ. Nov. št. 245. Po čl. 1. uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih ureja ta uredba dolžnosti in pravice inženjerjev in arhitektov, ki nišo v drž. službi. Po čl. 5 te uredbe se s posebnim pravilnikom predpiše razdelitev in področje poedinih strok pooblaščenih inženjerjev in arhitektov a po čl. 11 se s posebnim pravilnikom izdajo predpisi za izvrševanje poedinih odredb te uredbe, čemur je minister za gradbo ustregel s pravilnikoma, od 27. X. 1925., Služ. Nov. št. 258 in od 14. V. 1926, Služ. Nov. št. 129. V pravilniku o razdelitvi in področju poedinih strok pooblaščenih inženjerjev in arhitektov se pooblaščeni rudarsko-topilniški iiiženjerji izrecno nastevajo in obseg njih poslov navaja. Po čl. 10. začasne uredbe o ustanovitvi inženjerskih zbornic ne sme nihče izvrševati privatne inženjerske prakse brez dovolitve ministra za gradbe, po čl. .. začasne uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih daje min- za gradbe pooblastitev za javno prakso, a po čl- 5. pravilnika za izvrševanje poedinih odredb ravnokar imenovane uredbe je ta pooblastitev za javno prakso identična z dovolitvijo za izvrševanje privatne inženjerske prakse po čl. 10. uredbe o ustanovitvi inženjerskih zbornic. Iz naslova kakor tuđi iz ostale vsebine uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih in iz gorenje ugotovitve izvira, da se ta uredba kljub besedilu čl. 1. ne nanaša na vse inženjerje in arhitekte, ki nišo v državni službi. Kakor se namreč ne nanaša na inženjerje v državni, tako se tuđi ne nanaša na one v samoupravni službi. Državnih in samoupravnih inženjerjev in arhitektov se tiče uredba o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih le toliko, da smejo državni in samoupravni inženjerji in arhitekti opravljati posle pooblaščenih inženjerjev in arhitektov le z dovolitvijo pristojnih gradbenih oblastev in le v onih krajih, kjer ni pooblaščenih inženjerjev in arhitektov. Uredba sej pa tuđi ne nanaša na one inženjerje, ki kot nameščenci privatnih podjetij opravljajo posle za podjetje, ki jih je namestilo. Pri tem ni razločka ali gre za primer, da se mora dotičnemu podjetju postaviti javnim oblastvom odgovoren, zadostno kvalificiran strokovnjak, ali pa da tega ni treba. Kakor iz čl. 7. in 8. uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih dokaj jasno sledi, se ta uredba tiče edinole onih inženjerjev in arhitektov, ki vrše inženjerske posle za tretje osebe kot samostojni podjetniki. Zlasti predpis o izberi stalnega stanovališča, o vodstvu trgovskih knjig v lastni pisarni in o obračunu o vrednosti izvršenih poslov se absolutno ne morejo uporabljati pri inženjerjih, nameščenih pri privatnih podjetjih in najsi gre tuđi za primer, da morajo imeti privatna podjetja za opravljanje inženjerskih poslov javnim oblastvom odgovornega strokovnjaka. Ker pooblaščeni inženjer ne vrši te prakse v odnošaju nameščenca, ampak samostojno, gre tu za privatno prakso, a ker je pravica opravljanja inženjerskih poslov za tretje osebe 91 |
| ŠUMARSKI LIST 2/1928 str. 30 <-- 30 --> PDF |
pač javnopravnega značaja, je ta praksa obenem tuđi javna. Da bi se izrazi »javna praksa« in »civilna praksa« nanašali tuđi na poslovanje inženjerjev ta arhitektov nameščenih pri privatnem podjetju, se tuđi ne sklada s pomenom teh izrazov, ki ga jim pripisuje obča govorica. Nedoslednost v izrazih, rabljenih v obeh uredbah pa je pripisati pač povojni manj točni zakonodajni in uredbodajni tehniki. Pravilnik za izvrševanje poedinih odredb začasne uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih v drugem odstavku člena 12 pa vendar predpisuje, da srne biti pri podjetjih ali obratili. ki opravljajo inženjerske posle in ki morajo imeti po veljavnih zakonih za strokovne posle odgovornega strokovnjaka, ta strokovnjak samo pooblaščen inženjer ali arhitekt. Ta predpis vsekakor nasprotuje; uredbi, na katere osnovi se je izdal, kajti uredba nima v mislih teh inženjerjev. Ker se torej predmetni predpis ne sklada z uredbo, je nezakonit in ga ne more vpoštevati upravno sodišče, ki je vezano na zakone, a na uredbe in pravilnike le v toliko, v kolikor se na zakon opirajo in ne prekoračijo danega pooblastila. Ražen tega subjektivnega momenta se je ozirati tuđi še na neke stvarne momente. Uredba o pooblaščenih inženjerjih ali arhitektih ima v mislih le tehniške posle, in posle, ki so v zvezi z njimi, ter zastopanie pooblastiteljev pri vseh oblastvih v teh-le poslih. Ni treba tu še razmotrivati, ali so se s predmetno uredbo izključno pridržali pooblaščenim inženjerjem in arhitektom tuđi oni tehnični posli, ki se samostojno vrše za tretje osebe, a za katere se poedini specijalni zakoni (.. pr. zakon o koncesijoniranih stavbnih obrtih) zadovolje tuđi z manjšo strokovno izobrazbo. Ni pa dvoma, da uredba o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih v čl. 10, le prepoveduje, da bi neopravičena oseba vršila posle pooblaščenega inženerja in prevzela priprav- Ijalne ali izvršne inženjerske ali arhitektonske posle. Treba je torej, da se za tretje osebe prevzamejo taki posli, nikakor se pa to ne nanaša a) na posle, ki jih vrše nameščenci za podjetja ali obrt, pri katerem so nameščeni, b) ne na zastupstvo tretjih oseb pred oblastvi v stvareh, ki nišo izrazito inženjerske ali arhitektonskega značaja, kar velja zlasti za pravne posle in najsi so ti pravni posli tuđi v zvezi z onimi inženjerskimi in arhitektonskimi posli, za katere so dotični inženierji pooblaščeni. Iz navedenega dovolj jasno izvira, da uredba o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih nikakor izključno ne pridržuje zastopanje oseb v netehniških stvareh pri oblastvih pooblaščenim inženjerjem in arhitektom. Treba je še preiskati, ali morda zakon o namestitvi obratovodij in obratnih paznikov v rudarstvu predpisuje namestitev pooblaščenih rudarskih in topilniških inženjerjev. Po § 1. zakona od 31. XII. 1893. avstr. zak. št. 12. .. 1894. o namestitvi obratovodij in pooblaščenih paznikov v rudarstvu je za tehnični obrat v rudniku oziroma vsakega samostojnega obratuega oddelka namestiti sposobno osebo ter § 2. za te osebe predpisuje posebno usposobljenost, dokazano z visokošolsko teoretično in večletno praktično izobrazbo, a dopušča izjeme le za manjše in manj opasne rudniške obrate tuđi osebe manjše kvalifikacije. Vendar se po naziranju upravnega sodišča za opravljanje teh inženjerskih poslov pri rudarskih podjetjih še nikakor ne zahteva pooblastitve v smislu veljavnih uredb o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih in o ustanovitvi inženjerskih zbornic. Kakor že gori navedeno gre pač le za nameščence, ki moraio kot oblastvom odgovorni tehnični obratovodje dokazati svojo strokovno in moralno usposobljenost, a ki nikakor nišo samostojni podjetniki vršeči posle za tretje osebe. Ta zakon torej ne zahteva pooblaščenih inženjerjev, ter se nanaša zgoli rta tehnične posle, vrhu; tega se pa položaj teh tehničnih nameščencev povsem razlikuje od pravnega položaja pooblaščenca v smislu § 188. o. r. z. Pooblastilo po § 188. o. r. z- je presojati raz vidik XXII. poglavja občega državlianskega zakonika, namestitev kot obratovodja pa raz stališča XXVI. poglavja tega 92 |