DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 9/1922 str. 20 <-- 20 --> PDF |
574 Gozdarstvo na Kranjskem. jur. Franca Sigmunda pl. Utschana seboj kot zastopnika ter so po njem protestirali proti komisiji, ki ne more nikogar odstaviti od njegove pravne posesti. In taiko je prišlo sproženo vprašanje pravnega naslova v nadaljno razpravo. V Štangiškem gozdu so imele glasom zaznamka sledeče stranke pravico do lesa: podložniki ljubljanske škofije, oni de* želnega stolnega mesta in graščine Križ, graščine Višnjagora, nadalje podložniki ljubljanske komende, zatiški samostan s pod* ložniki, graščine Fužine, Ponoviče in Belnek, posestva Jablje, Dol, Selo, Turn na Ljubljanici in Pogajnik, nadalje župnik šmartinski s trgom, nadalje trg Litija in deželni podrejeni. Zapoved deželnega glavarja grofa Gallenberga, predložiti pravne naslove komisiji, je bila datirana z dne 7. decembra 1713, in ko je postalo resno, se je to pokazalo seveda zelo usodno. Listin stranke niso mogle prinesti, toda — sklicevale so se na prastare čase ter so v tem oziru izpovedale. Prijave o lastninski in užitni pravici glede Štangiškega gozda so se tako množile ter so se s takim povdarkom trdile, da so se te pravice končno po vrsti upoštevale in je na ta način neposredno grozil konec še obstoječemu ostanku gozda. Omenjene obravnave s številnimi opravičenci so se vsekakor zelo počasi razvijale. Ohranjeni spisi nam sicer ne dajo o tem nikakega natančnejšega pojasnila, toda faktični končni uspeh v letu 1713. uvedenih razprav je bil — da se je leta 1730. deželno knežji Štangiški gozd odstopil posameznim upravičencem. Še preden so se izvedle te obsežne spremembe posesti, izvemo iz aktov, da so se izraba še obstoječega lesa po upravičencih in pustošenje gozda po naseljenih kmetih v tem zadnjem času nadaljevale naravnost nevzdržljivo. Posledica je bila, da je že 1. 1727. vicedom (namesti nik pokrajine) dobil nalog, da se o tem izjavi, jeli ne bi se morda d e ž e 1 n o k n e ž j i gozdovi prodali na kose. — To usodo so doživeli najbrže samo mali izolirani ostanki s servitu* tami obremenjenega Štangiškega gozda. Zakaj poročilo spisov nam pove — da je bil Štangiški gozd 1. 1730. porazdeljen. Podobna usoda, kakor Štangiški gozd v prvi vrsti, je zadela tudi večinoma vse ostale, takoimenovane kameralne gozde. Umevno je, da je pod servitutnimi razmerami, kakršne so vla= dalo posebno v deželnoknežjih gozdih kranjskih od začetka 17. stoletja, razen negovanja gozda bilo v nevarnosti tudi negovanje divjačine; in vsled tega je sklenil cesar Leopold da najprej lov« sko pravico s pridržkom vsakojakega odkupa proda. Vslecl naj= višje resolucije z dne 14. aprila 1667 se je res prodala k ra n j s skemu deželnemu glavarju grofu Volbenku EngeL bertu Auerspergu, ki je že leta 1630. kupil g r a = ščin o Kočevje , lovska pravica v Štangiškem, Utiškem, Vojvodskem in Bistriškem gozdu za gotovi znesek 6.000 goldi* narjev z določbo, da mora lov pravilno izvrševati. Urbarijalna bremena, ki so bila na teh gozdih, so seveda še ostala nadalje. Deželnoknežjim podložnikom pa je bila prodaja kljub temu ne= ljuba. Novi lovski gospodar je postopal vsekakor energično. |