DIGITALNA ARHIVA ŠUMARSKOG LISTA
prilagođeno pretraživanje po punom tekstu
| ŠUMARSKI LIST 4/1922 str. 11 <-- 11 --> PDF |
Prispevki k smernicam naše gozdne politike. ravnajoč se seveda po višini eksportnih cen za les, vedno izkazovala prav sigurno aktivno postavko. Opirajoč se na opisane, za gozdno politiko merodajne smer> niče naj poudarimo še enkrat na kratko najvažnejše, in sicer: Po vseh gozdih nam je poraba tal raznovrstna, ki se v marsikaterem oziru močno razlikuje od izkoriščenja tal po kmetijski stroki. Gozdarstvo se peča z vztrajno produkcijo in ukoriš ščanjem gozdnih pridelkov, kojih intenzivnost je določena po lokalnih deželnih razmerah. Naši gozdi so velik naravni zaklad, ki je nekoliko podoben rudninskim zakladom; so velike narodnogospodarske vrednosti, ki zavisi najbolj od ugodne lege gozda in dobrih prometnih sred= štev. Plodovitost tal je podrejenega pomena, ker se mora gozd zadovoljiti tudi s tako zemljo in lego, ki bi kake druge kulturne vrste niti ne dopuščala. Zato je obratni gozdni kapital mnogo manj od vrednosti zemlje, kot od vrednosti stoječega gozdnega drevja odvisen. Glede gozdne ploskve je omeniti, da spada Jugoslavija s svojimi približno 30-7% gozda za Rusijo, ki ima 36-3% gozda, med na gozdih bogate evropske države. Najbolj gozdnata dežela novega sveta so Združene države ameriške s 54-4%; nato Finska z ravnotolikšnim gozdom, potem Švedska z 48-6%. Nasprotno pa so nekatere evropske države, kot na pr. Angleška, Francoska, Grška, Italija in Španija razmeroma revne, kar se porabnega gozda tiče. Kanada ima po splošni gozdni statistiki preko 6 mis lij ar d hektarov gozda. Iz teh podatkov je moč dognati velikanske lesne množine posameznih dežel sveta. Ni se bati, da bi se utegnili gozdi starega in novega sveta tako izčrpati, kakor dosedaj znani nam skladi in zaloge premoga. Bolj nas mora skrbeti konkurenca, ki nam preti iz raznih krajev na lesnem trgu Sredozemskega območja, kjer ima naša lesna trgovina svojo prihodnost. Povdarjali smo z gotovimi pridržki, da naj bi po možnosti gotove komplekse visokega gozda upravljala država v lastni režiji. V starih časih je bilo po- nekaterih naših pokrajinah mnogo več državnih gozdov, kot dandanes. Te gozde so pozneje posa= mezni vladarji podelili vdanim jim vitezom in plemičem, škofom in cerkvenim knezom, samostanskim konventom in raznim usta= novam, dalje občinam, korporacijam mest in trgov in sicer z vsemi pravicami in dolžnostmi. Med poslednje je spadalo pobi* ranje posebnih dajatev, katere so se kasneje predpisale v podobi davkov. Pod vplivom takozvane klasične nacijonalne ekonomije na; stala je pozneje, namreč v drugi polovici osemnajstega stoletja struja, ki je zagovarjala prodajo različnih državnih gozdnih po= sestev zasebnikom, ker se je takrat zasebna gozdna po« sest mnogo bolje obrestovala, kakor kameralistično državno gozdno obratovanje. Započeto prodajanje državnih gozdov je pospeševalo nato še prizadevanje, da se državne blagajne, ki so |